In je tu. Novo leto. Še eno. Nikoli nisem natančno vedel, zakaj ga vedno znova tako nestrpno pričakujemo in zakaj se ga na vsak način – če ne gre drugače pa tudi na silo – že limo (raz)veseliti. No, pravzaprav vem. Skrivnost oziroma poanto novega leta je že nekoč davno odkril srbski pisec Duško Radović. »Novo leto bo seveda prišlo. Tako do tistih, ki ga bodo, kot do tistih, ki ga ne bodo čakali. Vendar je ves čar tako ali tako v čakanju, ne v samem novem letu. Lepo je namreč čakati na nekaj, za kar veš, da bo prišlo. V življenju smo čakali na različne stvari, to vsi vemo, in vedno ter zagotovo so prihajala zgolj nova leta.«
In tudi tokrat je prišlo. Novo leto, ki pa v nasprotju z imenom ne prinaša nič bistveno novega. Lahko bi uporabil funkcijo kopiraj/prilepi iz lanskega leta. Ali predlanskega. Ali predpredlanskega.
Na zahodu (in v Laščah) nič novega. Tiste štiri od vseh pozabljene stojnice bodo še vedno krasile pročelje Levstikovega doma. Potem, ko smo se bali, da nam bo šla čez pašnik, zelnik ali celo dnevno sobo, nas bo po najnovejšem načrtu obvoznica obšla za vsaj 100 kilometrov. Na novo zasajena trta v Gaju še ne bo obrodila. Leseni kačuri na Laškem in Turjaškem trgu bosta še vedno samevali. Kotlovnica bo po drugi strani na veliko veselje in ponos župana delala s polno paro. Gasilskih veselic tudi letos ne bo (z)manjkalo; če boste imeli res (ne)srečo, pa boste na srečelovu spet zadeli radiator. Teh zagotovo ne bo zmanjkalo. Na Škofljici bodo ob jutrih in popoldnevih še vedno zastoji, kar pa bo mačji kašelj v primerjavi s čakalnimi vrstami v zdravstvu. Prej boste prišli do avdience pri papežu kot pa do osebnega zdravnika. Pod Titom smo bili med neuvrščenimi, pod Lenčkom smo med neopredeljenimi. Ne kliči mama doktorja, kot prepeva Prljavo kazalište.
Bencin se bo seveda podražil. Pir takisto. Za prašek nisem povsem prepričan. Bitcoin zna iti gor. In potem dol. V Ukrajini se bo nadaljevala vojna, na katero je večina že pozabila, v Gazi se bo nadaljeval genocid, na katerega je večina že pozabila. Oseminsedemdesetletni Donald Trump in 81-letni Joe Biden se bosta znova udarila za tisti fotelj v ovalni pisarni v Beli hiši, pri tem pa nam večkrat dala vedeti, da na mladih svet stoji.
Raiven bo na Evrosongu svoje odkrakala v polfinalu, Oppenheimer pa bo na Oskarjih povozil Barbie. »Now I Am Become Death...« Za noč čarovnic bomo spet izdolbli buče, za »thanksgiving« bomo nadevali purana, na črni petek bomo stali v dolgih vrstah v trgovskih centrih za navlako, ki jo niti najmanj ne potrebujemo, na valentinovo pa boste svoji dragi oziroma dragemu poklonili darilce, ki ga niti najmanj ne potrebuje. Postali bomo večji Američani od Američanov samih. V jutranjih urah se bomo še naprej vžigali nad statističnimi dosežki in presežki Luke Dončića. Dvojni dvojčki, trojni dvojčki, še vedno pa bodo najbolj priljubljeni Unionovi in Zlatorogovi šestorčki. Marca bo v Planici spet padel rekord. V promilih kakopak. Nekaj mesecev kasneje bomo romali še na Euro v München in na tekmi s Srbijo ugotovili, da med deset tisoč slovenskimi navijači vsaj tri tisoč od njih navija za Srbijo.
Na levici se bo pojavil nov obraz, nov mesija, na desnici bo vse po starem. Pes bo v želji, da bo kaj padlo z mize, hlinil, da vas ima rad in se pri tem lizal po jajcih. Seksualni položaj, ko si ti spodaj, zgoraj pa ni nobene/nobenega, bo imel vse več praktikantov.
2024 bo še ena zelo posebna in hkrati povsem običajna etapa na dolgi dirki imenovani življenje. Enkrat se vam bo zdelo, da ste v prednosti, drugič pa, da ste v velikem in neulovljivem zaostanku. Dirka pa je dolga in ne pozabite, na koncu dirkate zgolj in samo sami s sabo.
Kar se vašega inšpektorja tiče ... Če sem začel s citatom s hribovitega Balkana, pa naj še končam v podobnem slogu. "Štiri(inštiri)deset let mi je, grda starost; človek je še mlad, da bi lahko imel želje, in že star, da bi jih lahko uresničil. Jaz pa delam šele zdaj, kar bi bilo treba že zdavnaj narediti, v bohotnem razcvetu telesa, ko so vsa našteta pota dobra in vse zablode koristne. Škoda, da nisem deset let starejši, pa bi me starost varovala uporov, ali deset let mlajši, da bi mi bilo vseeno. Ker trideset let je mladost, tako mislim zdaj, ko sem se brez vrnitve odmaknil od nje, mladost, ki se ne boji ničesar, niti sebe ne,« je na začetku svoje mojstrovine Derviš in smrt zapisal meni dragi Meša Selimović. Ko sicer pomislim na nekatere med vami, se mi zdi še precej bolj primeren nek drug citat. Tisti Pantelije Topalovića iz kultnega Šijanovega filma Maratonci tečejo častni krog. »Ko je vas poznavao, ni pakao mu neće teško pasti.« Prevod, verjamem, da ni potreben.
