Velikolaška kronika
V Velikih Laščah – kot na zahodu – nič (bistveno) novega. Dela se kotlovnica, dela znova klavnica, notranjost farovža je adaptirana. Turneja gasilskih veselic je bolj ali manj končana. Na raški veselici je zmanjkalo mesa; v Robu so prodali 18 sodov pira. Kruha in iger, pardon, čevapčičev, pira in srečk.
Tisti redki turisti, ki so zašli v naše konce, so po drugi strani potrebovali kar nekaj iznajdljivosti in potrpljenja, da so potešili lakoto in žejo. Na lastni koži so lahko spoznali, da Šifrerjeva viža Vse manj je dobrih gostiln v Laščah še kako drži. Brlogar je že pred časom zaprl vrata, Pri Roku so bili tri tedne na dopustu, Rozamunda še vedno čaka na boljše čase oziroma novega najemnika, za Kuklja pa se ne ve več prav natančno, kdaj je odprt in/ali zaprt.
Pravijo, da je poletje čas kislih kumaric. V tistih najbolj vročih, pasjih dnevih se je nekaterim dodobra skisalo, pa se je tako priznani in poznani trgovec naokoli sprehajal v majici z emblemom lokalnega zobozdravstvenega centra. Reklama pa taka. Kot da bi avtor teh vrstic reklamiral trivremenski taft.
Zlajnana fraza pravi, da po dežju vedno posije sonce. No, tokrat smo lahko spoznali, da tudi po vsakem soncu pride dež. Veliko dežja. V tistih stoletnih vodah jo je naša občina relativno dobro odnesla. V novi šoli na Turjaku je sicer zamakalo, kar pa ne gre toliko na račun stoletnih voda kot na račun vsakoletne šlamparije.
V nesreči spoznaš prijatelja, pravi še ena fraza. V Sloveniji bi lahko dodali, da v nesreči spoznaš predvsem gasilca. Tudi številni gasilci iz naše občine so se v hudi uri podali na frontno linijo. Kapo oziroma čelado dol, fantje in dekleta.
Kolateralna žrtev povodnji je bil tudi festival Castle, ki je (skoraj dobesedno) padel v vodo. Zabava je trajala zgolj en dan in eno noč, kar pa ni ustavilo fanta z najbolj veličastnimi meči v občini, da ne bi še popravil svoje osebne statistike in med rjuhe (beri v razmajan kombi) skočil s samooklicano influenserko. Izkazal se je tudi Galetov Simon oziroma DJ Vintage. Kot tisti ansambel na Titaniku je namreč naš dunajski ambasador igral/vrtel do zadnjega in vztrajal še, ko se je ladja že dodobra potapljala. Ansambel je igral dalje; DJ je vrtel dalje. Mimogrede, Simon zapira štacuno na Dunaju in če bi radi po diskontni ceni obogatili svojo zbirko gramofonskih plošč, je to zelo lepa priložnost.
Tudi ves silen dež pa ni uspel pogasiti vseskozi tlečega požara v Malih Laščah. Kozli se še kar ne morejo zmeniti glede infrastrukture. Po cesti je vmes enkrat kamen (oziroma v tem primeru kabel) spotike v delu vasi postala še optika. Naj tudi sosedu crkne krava. Oziroma v tem primeru internet.
Krompir je bolj ali manj pobran. Ali tista, da ima neumen kmet debel krompir res drži, ne vem; tako ali tako me bolj zanima, kakšen krompir ima potemtakem debel kmet. Sprašujem namreč za zbiralca kravat iz Retij, ki je s svojo požrtvovalnostjo pri pobiranju tega poljskega pridelka na kocko postavil tudi sicer zavidanja (ne)vredno teniško kariero. Križ je na srečo zdržal.
Sosedu Mičotu sem obljubil, da ga tokrat ne bom omenjal. Držal bom obljubo, pa čeprav bi bila štorija, kako je na jadranju povozil merjasca, lahko zanimiva tudi za širše množice. Če se slučajno sprašujete, ne, ni ga povozil z jadrnico, ampak z avtom.
Če smo že pri Mičotu, ki ga tokrat ne bom omenjal, naj dodam, da se bo poročil. Meto se je že poročil; enkrat v teh dneh bo pred oltar (in kasneje na zabavi zagotovo tudi mikrofon) stopila tudi laška Ceca. Jure se je po drugi strani zaročil, svet pa vse bolj nestrpno čaka na potezo prve dame velikolaških mlajev Alje. Čas bi bil … Ko smo že pri mlajih, naš zvesti bralec Tadej je pred tedni zakorakal v četrto desetletje. Dan potem je bil na bolj majavih nogah. Mlaj, ne Tadej.
Kakorkoli že, dolgega vročega (in deževnega) poletja je konec. Jesen stiže, Dunjo moja, z njo pa se na ekrane znova vrača priljubljena humoristična serija Seja občinskega sveta.
