Inšpektorat je malo zunaj forme. Zarjavel. Pisarna je bila pač dolgo zaprta; materiala se je nabralo, število osebja pa je omejeno. Bomo na hitrico prečesali zgolj zadnjih nekaj tednov.
Ni Visoška, je pa velikolaška. Kronika namreč. Pravijo, da riba smrdi pri glavi, pa začnimo pri glavi. Ob aktualni občinski garnituri na misel pride rek z one strani Kolpe. »Loše smo počeli, pa smo brzo odustali.« Prevod, verjamem, da ni potreben. Župan se na slavnostni akademiji z govorom ni ravno potrudil, še manj proslavil. Najbrž se mu je mudilo, da oder prepusti Nini Pušlar. Vsaj tu ga razumem. Ko smo že pri županih, bivši se je umaknil v ilegalo. Še pošast Nessie so v zadnjih mesecih večkrat uzrli.
Pohod po kulturni poti je kljub nalivu in ne ravno kulturnem obnašanju v zaključku zaključka uspel. Udeležil se ga je tudi Anže Logar, ni pa niti veliko manjkalo, da rib tokrat ne bi zmanjkalo.
Konjerejsko veselico je po drugi strani odneslo vreme. Tudi Rocktronice letos ne bo, vsaj ne v podobi oziroma obsegu zadnjih let. Bi rekel, da so finance uržeh. Kolikor denarja, toliko muzike. Denarja pa ni prav veliko. Če bi padla kakšna desetina tistega, kar je šlo za Pušlarjevo, potem morda vendarle ... Ni bilo niti Cenetovega memoriala in zimske futsal lige, zadnjega občinskega prvenstva v veleslalomu in/ali kegljanju pa se spomnijo le še tisti z (naj)boljšim spominom. Je pa nekega sobotnega dopoldneva na trg oziroma tržnico skupaj s polnim kesonom sira zašel Luka Dončić. Taisti oziroma čisto pravi Luka Dončić. V zadružnem bifeju je spil nekaj brizgancev, se vmes slikal z mladimi in malo manj mladimi ter podelil nekaj avtogramov. Natakarici se je podpisal kar na roko. Rekla je, da si je vsaj mesec dni ne bo umila. Roke, da ne bo pomote. Mora pa njegov prijatelj Kocijančič zdaj ob vsakem novem obisku prepričevati mularijo, ki oblega njegov kombi, da Dončić tokrat ne bo skočil iz kesona.
Rozamunda je še vedno zaprta; ob nedeljah je zaprta tudi raška pumpa in zdaj se bo zaprla še velikolaška klavnica. Brez skrbi, zgolj za mesec dni. Ne bodo je preselili, zgolj prefarbali, tako da bodo krave, biki in prašiči pred odhodom v večna lovišča še vedno lahko uživali v pomirjujočih zvokih iz sosednje glasbene šole. Rekviem za Lisko.
Čas kislih kumaric je tudi čas gasilskih veselic. Sledijo si v ritmu, ki mu je težko slediti, roke pa si pri tem manejo predvsem Firbci. Ansambel, ki je vsem nam, ki ne padamo v trans ob raztegovanju meha, praktično nepoznan, je sredi velike turneje po naših koncih. Ponikve, Turjak, Sveti Gregor, Rob ... Še Joker Out niso tako zasedeni.
Boste pa, če ne drugega, na srečelovih lahko zadeli tudi radiatorje, ki jih je s Kitajske uvozil naš vrli urednik. Kljub poletnemu času gredo radiatorji še naprej odlično v promet. Prodajajo se kot vroče žemljice; v zadnje pol leta je v povprečju prodal skoraj več kot enega na mesec. Dodaten zaslužek mu bo prav prišel, saj so občinski gostinci družno navili cene. In v slogu tistega o hudiču in številnosti njegovih potomcev se obeta tudi pomanjkanje perutnine. Eliju so namreč v tihi dobi noči ukradli kure, glavni osumljenec/konkurent pa je kljub temu, da ima veliko masla oziroma perja na glavi, še kar na prostosti in nemoteno igra tenis. Žika je spet oziroma še vedno na bolniški. Robert je na dvorišču postavil koš, ki so se ga razveselili predvsem pajki. Adl je šel v penzijo, Sašo še ne. Mičo je prodal kombi, saj ga ni niti najmanj potreboval. Mičo je dva tedna kasneje kupil kombi, saj ga nujno potrebuje. Tako je to v Laščah. Psi lajajo, kozli se kregajo (okoli ceste), karavana gre dalje. Do naslednjič. In ne pozabite, nikoli ni tako slabo, da ne more biti še slabše.
