Pasji iztrebki in drugi odpadki ne spadajo na travnike in pašnike. Odsotnost pobiranja iztrebkov in smeti ter spuščanje psov po kmetijskih površinah v rastni dobi je težava, ki vpliva na življenje vseh, ki sobivamo v nekem okolju.
Če se zdi pobiranje pasjih iztrebkov v mestu nekaj nujnega, lastniki psov na pobiranje le-teh na kmetijskih območjih pogosto pozabijo. Pozabijo tudi na dejstvo, da so njive in travniki namenjeni pridelavi hrane. Tako lahko z malce domišljije počutje živali, ki na svojem krožniku – pašniku ali odprti bali – odkrije pasji iztrebek, primerjamo z občutkom sprehajalca, ki stopi na »pasjo mino«.
Poleg tega, da sprehajalci delajo škodo na obdelovalnih površinah, za njimi ostajajo iztrebki ter odpadki. Napačno je razmišljanje, da bo travnik s pasjimi iztrebki bolj pognojen. Pasji iztrebki lahko povzročijo pri rejnih živalih številne zajedavske bolezni, saj je pes vmesni gostitelj za kar nekaj zajedavcev (metljaj, trakulja, gliste …). Psi lahko s svojimi iztrebki prenašajo več bolezni; med njimi so tudi zoonoze, ki se prenašajo na ljudi in tudi druge vrste živali, predvsem prežvekovalce. V zadnjih letih se je v svetu in pri nas razširila bolezen, ki je povezana s psi in njihovimi iztrebki, to je Neosporoza caninum. Gre za protozojski parazit, ki ga v literaturi navajajo in v praksi srečujemo kot pogost vzrok za abortuse pri govedu in tudi pri drugih prežvekovalcih (koze, ovce, konji, jelenjad). Viri navajajo, da se pri kravah, ki so okužene z Neosporo Caninum, 3- do 7-krat pogosteje pojavlja abortus kot pri kravah, ki niso okužene s tem parazitom. V Sloveniji je znano, da so že našli tako pse kot govedo okuženo s tem parazitom. Neospora Caninum se prenaša na dva načina. Pri vodoravnem ali horizontalnem prenosu so psi in tudi druge prostoživeče vrste iz družine Canidae (volk, lisice, šakali …) končni gostitelj tega parazita. Okuženi psi z blatom izločijo jajčeca oz. oociste, ki lahko v naravi tako v zemlji, krmi ali vodi preživijo še dolgo po tistem, ko blato psa razpade. Govedo je vmesni gostitelj in se okuži pri zauživanju krme, ki je okužena z jajčeci. Parazit se naseli v tkiva in celice gostitelja (goveda), kjer se hitro razmnožuje in se preko krvnega obtoka seli v ostala tkiva živali. Imunski sistem okužene živali začne prepoznavati parazita, zato se ta skrije v ciste in tam miruje. To je faza, ko se upočasni razvoj parazita in ta čaka, da poje končni gostitelj (pes) meso, posteljico ali abortirani plod, v katerem so ciste in v njem parazit neospora. S tem se njen vodoravni spolni razvojni ciklus konča. Pri navpičnem ali vertikalnem prenosu se plod lahko okuži preko matere v času celotne brejosti. Stopnja okuženosti in posledice na teletih so odvisne od količine prisotnega parazita, trajanja okuženosti in učinkovitosti materinega ali plodovega imunskega odziva na okužbo. Pri navpični okužbi je abortus ali smrt teleta redka; v veliki večini po rojstvu preživijo in so okužena celo življenje. Ženska teleta tudi prenašajo okužbo naprej na svoje potomce in tako se širi parazit z nespolnim ciklusom naprej med živalmi po čredi.
Klinični znaki okužbe z Neosporozo caninum so pri teletih lahko različni; odvisni so predvsem od tega, v katerem obdobju brejosti se mati okuži pri vodoravni okužbi (z okuženimi iztrebki psov). V zgodnejšem obdobju brejosti, ko se mati okuži, je večja verjetnost, da bo prišlo do zgodnjega odmrtja plodu ali abortusa. Pri okužbi v drugem ali tretjem tromesečju brejosti so teleta ob rojstvu okužena; lahko so zelo šibka in/ali imajo nevrološke motnje. Možno je tudi, da so okužena ob rojstvu navidezno zdrava in so ženske živali v nadaljnjem življenju prenašalke parazita na svoje potomce – navpični prenos. Večina živali ostane okužena vse življenje; cepiva ali uspešnega zdravila trenutno še ni na voljo. Poleg abortusov so možne tudi druge posledice okužbe; predvsem nastane gospodarska škoda zaradi padca prireje mleka po abortusu, mrtvorojena, oslabljena in prizadeta teleta, večje izločitve živali in zato večjega obrata črede, nižje vrednosti črede zaradi okužbe (v državah, kjer se načrtno borijo proti okužbi) in stroškov analiz.
Pobiranje pasjih iztrebkov kaže na (ne)kulturno obnašanje posameznika
Ravnanje lastnikov psov je glede iztrebkov urejeno v občinskih pravnih aktih. Ti določajo, da je treba iztrebke pobirati; določena je kazen. A to velja le za javne površine, ki so v lasti ali upravljanju občine. Drugače je na podeželju, kjer se psi sprehajajo po kmetijskih in gozdnih zemljiščih zunaj naselja. Ta so večinoma v zasebni lasti, kjer občinski inšpektor nima pristojnosti. Na zasebnih površinah je tako pobiranje pasjih iztrebkov odvisno od vzgoje in kulturnega obnašanja posameznika, saj v sodni praksi še ni primerov odškodninske odgovornosti lastnika psa zaradi pasjega iztrebka.
Pobirajte iztrebke in ne puščajte smeti! Travniki in pašniki so med majem in oktobrom nekomu krožnik.
Vse, kar se znajde na travniku, ob strojnem spravilu in baliranju na koncu pristane v krmi. Če obiskovalec odvrže v visoko travo pločevinko, ta ni vidna ob košnji. Kosilnica, nakladalna prikolica in balirni stroji pločevinke razrežejo na ostre trakove, ki jih živali med prehranjevanjem pogoltnejo. Krave tako male koščke kovin enostavno pogoltnejo in nato še enkrat prežvečijo. Nekatere živali so po zaužitju teh tujkov hitro poginile, v nekaj urah, druge so se mučile in če zdravljenje ni pomagalo, so morali živali uspavati. Pri primerih poginulih krav so obdukcije pokazale dele aluminija v vampu. Običajno do notranjih krvavitev pride ob telitvi, ko se krave napenjajo. Koščki kovin prerežejo steno vampa, prebavila, v določenih primerih pridejo manjši koščki po žilah dovodnicah tudi v samo srce. Če pridejo delčki do srca, se pojavi hudo vnetje in posledično pogin. Če pa tujki potujejo po prebavilih, je mogoče žival tudi rešiti, a je treba hitro reagirati, saj se stanje krav zelo hitro slabša. Če gre za kovinske tujke, jih je v določenih primerih mogoče odstraniti z magnetom; pri aluminiju to ni mogoče.
Rejci živali nimajo nič proti sprehajalcem. Želijo si le, da odpadkov, pločevink in plastenk ne bi odmetavali na travnike, saj je težko gledati živali, kako se mučijo in počasi poginjajo.
Prav bi bilo, da bi vsi lastniki psov in ostali sprehajalci v odgovornosti do kmetov in podeželja na sprehod s svojimi ljubljenčki vzeli vrečke za pobiranje njihovih iztrebkov. Vrečke s pasjimi iztrebki spadajo v za to namenjene smetnjake ali med navadne odpadke, nikakor pa ne spadajo na travnik ali v najbližji grm.
Za večje zavedanje, da sta tudi travinje in seno kmetijski pridelek, so na Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije v sodelovanju z Zavodom Seneno pripravili obvestilno tablo, ki malce na humoren način obvešča sprehajalce psov, da naj pobirajo pasje iztrebke in počistijo za seboj.
Dragica Heric
