Bojan Novak
Vsi že vemo, da so bili zadnji meseci zaradi epidemije na vseh področjih polni izzivov. Nič drugače ni bilo v šoli, kjer smo se spoprijeli s povsem novim načinom učenja in poučevanja. Šport je v tem času predstavljal res velik izziv, saj zaradi svoje narave ni ravno primeren za poučevanje na daljavo. Učitelji smo uporabljali različne metode in tehnike poučevanja na daljavo; primer dobre prakse (tudi sodelovanja z zunanjimi organizacijami) predstavljam v nadaljevanju.
Šport že sam po sebi postavlja pred udeležence in zaljubljence vanj številne izzive. Lahko bi celo rekli, da celoten šport temelji na izzivih, bodisi tekmovalnih bodisi povsem ljubiteljskih. Skoraj vedno je v ozadju našega gibanja nek izziv. Lahko si ga postavimo sami, lahko pride od zunaj. Tudi sicer, če gledamo na življenje širše od športa, je koristno, da raje premagujemo izzive kot tarnamo nad težavami.
Za časa šolanja na daljavo smo z učenci opravili številne izzive. Nekateri so bili del rednega pouka športa, drugi pa so bili neobvezni, kot dodatek k siceršnjim gibalnim nalogam. Kar tri mesece (od začetka koledarskega leta 2021 do konca marca) je trajal neobvezni nagradni izziv Peš v svet.
V tem času so učenci, ki so se odločili za sodelovanje, zbirali prehojene (tudi pretečene in prekolesarjene) kilometre in se pomikali po stopnicah navzgor. Na teh so bila zapisana slovenska in evropska mesta in vsako od njih je učenec osvojil, ko je zbral toliko kilometrov, kot je dejanska razdalja od Velikih Lašč do dotičnega mesta.
Prizadevanja za popularizacijo rednega gibanja je podprlo podjetje Sim šport iz Kranja in za najbolj prizadevne učence obljubilo praktične športne nagrade (žoge). Ob koncu izziva je tako vsak od sodelujočih 19 učencev dobil v dar žogo, ki ga bo spominjala na uspešno opravljen izziv in hkrati spodbujala k ukvarjanju s športom še naprej.
Veliko učencev je h gibanju spodbudilo tudi druge družinske člane, kar je še posebej spodbudno in pohvalno. Žal raziskave namreč ugotavljajo, da se je športno udejstvovanje v času epidemije kritično znižalo; vsi vemo, kako slabo je to.
Omeniti moram še učence, ki so hodili vsakodnevno (in tudi vestno pošiljali zabeležene dejavnosti – s pomočjo aplikacij na pametnih telefonih) in zbrali izredno veliko prehojenih kilometrov.
Brata Tehovnik (Tjaž in Taj) sta do zadnjega mesta na stopničkah (Rim) prišla že tri tedne pred koncem izziva. Prehodila sta vsak po 560 kilometrov. Odlično je šlo tudi osmošolcu Timoteju Peterlinu, ki je ob koncu izziva zbral 489 kilometrov. Mejo štiristotih kilometrov je presegel tudi šestošolec Lan Peterlin (401).
Učenci so na neobveznem izzivu Peš v svet zbrali kar 3989 kilometrov, za kar si zaslužijo veliko pohvalo.
Hvala družinam, ki so učence dodatno motivirale. V imenu šole se tudi tu zahvaljujem podjetju Sim šport, ki je prepoznalo potencial izziva in podprlo projekt.
Bodimo odgovorni za svoje zdravje. COVID-19 še zdaleč ni edina nevarnost, ki preži na nas. Ne pozabimo, da se bomo morali zaradi premalo gibanja in preveč statičnega življenjskega sloga slej ko prej soočiti s kako od bolezni sodobnega sveta. Za to pa žal ne bo nikoli cepiva.
Brez gibanja ni zdravja! Brez zdravja pa sreče ne!
