Foto: Arhiv Mi2
Kaj lahko pričakujemo na Trubarjevi domačiji? Kaj je potrebno, da nastane res dobra zabava?
Glede na lokacijo bo precej odvisno od vremena. Prizorišče je čudovito. Baje pa mora biti že prej suho, da ne bo vse razmočeno. Verjamem, da vreme bo. Čas je, da nam gre narava na roko. Tudi zdravstvena slika se izboljšuje, zato verjamem, da ne bo omejitev, ki bi to preprečile. Druga nujno potrebna sestavina je dobra volja. In morda si je za razpoloženje dobro zavrteti prej kakšno našo pesem, če je še ne poznajo vsi.
Kakšen pa bo program na Trubarjevi domačiji?
Ja, program bo akustičen. Mi že nekaj let igramo v električni ali akustični verziji. Značilno za akustiko je, da je nežnejša in da pridejo do izraza bolj izpovedne pesmi, globje, takšne ki imajo močnejše sporočilo. Predvsem pa je prostor za veliko nežnih, ljubezenskih komadov.
Ena izmed vaših pesmi nosi tudi naslov Vstati in obstati. Kakšen pa je vaš pogled na Trubarja?
Ja, Trubarju smo zagotovo hvaležni, ker je bil eden ključnih, da imamo naš jezik v pisni obliki. Mislim, da je zelo pomemben za slovensko kulturo. Mi, ki se ukvarjamo s kulturo, najdemo pri takih ljudeh predvsem izredno velik vzor. Trubar je bil borec in se je boril za nekaj, kar takrat še ni bilo uveljavljeno, in tudi ta naša pesem je bila mišljena kot neke vrste upor. Upor proti enoumju, da si ljudje upamo naglas povedati, kaj mislimo in zahtevati pravice, ki nam pripadajo.
V enem izmed intervjujev ste omenili, da imajo besedila trpek priokus. Se vam zdi, da drži rek, da je slovenska duša najbolj vesela, ko je žalostna?
Ja, meni se zdi, da to za nas drži. Vedno dam prispodobo, da če se Slovenci imamo res fajn na žuru, potem moramo – preden gremo narazen – zapeti ene tri žalostne. Kot recimo Vsi so venci vejli ali pa Daleč je za naju pomlad oz. nekaj v tem stilu. Pravzaprav tudi mi kot ustvarjalci ne moremo od tega pobegniti. A kot protiutež poskušamo uporabiti drugo zdravilo, to je humor.
Uporabljate tudi narečje? Zakaj?
Enostavno smo od nekdaj stremeli k temu, da bi naša besedila zvenela pristno. In ker izhajamo iz enega kraja, iz Rogatca, med sabo govorimo na ta način in zato ne preseneča, da smo začeli ustvarjati, kot govorimo. Če opisujemo neke lokalne prigode ali pa življenjske zgodbe znancev iz našega kraja, bodo zvenele najbolj pristno, če bodo povedane tako, kot so bile povedane nam. V letih smo to delno ohranili; del besedil ima veliko narečne note; pri bolj univerzalnih komadih smo se bolj približali knjižni slovenščini.
Se je kdo kdaj prepoznal v vaših pesmih?
O, verjamem, da se marsikdo prepozna. Pa naj gre to za pesem, kjer opisujemo koline. Potem so pa tudi druga sporočila, ki so bolj skrita, ki so namenjena tudi temu, da koga zbodejo. Tu smo pa tudi slišali, ja, veste, to je pa točno tako, kot da je bilo zapisano za tega in tega.
Kakšen pa je povprečen dan, recimo dan za nastop?
To je najljubši dan v tednu. Pričneš se veseliti, ko je ura tri popoldne in se vsi skupaj zbašemo v en kombi in se pričnemo takoj imet fajn. Sploh bi rekel po letu in pol prisilne pavze smo teh prvih špilov tako veseli, da komaj čakamo. Sicer pa tisti, ki so pred nastopom po službah, morajo malo pohitet, da pridejo prej domov in skočijo pod tuš. Oni drugi, ki se ukvarjajo z glasbo profesionalno, pa si lahko privoščijo, da vzamejo inštrument, kaj povadijo, natisnejo vrstni red in poskrbijo še za druga opravila.
Mi dva, vas je pa več?
MI dva šteje po zadnjem štetju že 6 članov; skupaj z ekipo nas je celo 11. Očitno tisti, ki smo za pesmi pisati, nikoli nismo bili preveč dobri matematiki.
Izdali pa ste tudi nov album?
Ja, komaj en mesec je od tega. Večino pesmi, ki so primerne za akustično verzijo, bomo tudi igrali na koncertu in jih skombinirali s temi najbolj znanimi iz preteklega obdobja.
Kako nastajajo besedila vaših pesmi?
Mislim, da je treba samo hoditi z odprtimi očmi po svetu in slej ko prej človek naleti na temo, o kateri ni še nihče nič povedal in bi to veljalo predstaviti tudi skozi naše oči. Poleg tega je v bendu prisoten velik kolektivni duh; mi se veliko časa pogovarjamo o besedilih, drug drugega dopolnjujemo in drug drugemu dajemo ideje, o čem bi bilo vredno spregovoriti.
Se z glasbo ukvarjate profesionalno, od tega živite?
Približno polovica članov živi samo od glasbe, pri čemer je treba vedeti, da nikoli niso dosti samo nastopi. Moraš biti še avtor, da dobiš še nekaj od avtorskih pravic ali pa moraš popoldan še poučevati inštrument, biti studijski glasbenik, ki gre še za koga drugega kaj posnet; tako se da. Ni pa to bajno življenje in zaradi tega polovica benda še vedno vztraja v službah.
Glasbena skupina nekoč in danes oz. začetek kariere in sedaj, ko ste uveljavljeni glasbeniki?
Občutek za nazaj je, da je bilo vseeno manj izvajalcev, kot jih je danes. Mislim, da se je v zadnjem času pojavilo ogromno število glasbenih imen. Izbira je večja. Se je pa težje uveljaviti, opozoriti nase, priti do tega, da kot mladi izvajalec dobiš nek status. Drugi del pa so koncerti, kjer organizatorji raje stavijo na ansamble, za katere so prepričani, da bodo lahko pritegnili veliko publike. Sicer pa spomin na naše začetke – ni bilo ravno enostavno. Tudi mi smo rabili 5, 6 let preden so nas začeli vabiti na nastope; na začetku v diskoteke in šele potem, ko je bilo več hitov, so se pričela vabila na festivale.
Angelca Petrič
