S smelimi načrti, dogovori in pripravami smo pričakali društveno jubilejno sedemdeseto leto. Veliko naj bi bilo veselih druženj in lepih praznovanj preko celega leta 2020. Že pozimi smo telovadili, v januarju smo imeli predavanje in si ogledali balet v Kranju. Izpeljali smo občni zbor s 176 udeleženci in prejeli priznanje ZDUS in plaketi MZDU in OPZDU za uspešno delovaje. Vse je šlo po načrtih. Tudi za dan žena, 8. marca 2020, smo se prisrčno in veselo zabavali, kot da bi bilo zadnjič. In res je bilo. Potem pa …
Leto je naokrog. Danes je marec 2021, delam inventuro in skoraj neverjetno je, kako se je vse podrlo in izničilo. Ostala so samo administrativna dela, telefonska, SMS ali PTT komunikacija, redka posamična srečanja in veliko neprijetnega, negotovega strahu pred koronsko pandemijo. Za ta lanski brezčasen čas sem poiskala zanimiv nadomestek. Odločila sem se, da bom temeljito pregledala in prečitala ves društveni arhiv. Da pa dejstev ne bi pozabila, so ostali zapisani v mali knjižici o nastanku in delovanju DU Velike Lašče, in odlomke ste lahko po kronološkem redu že prebirali tudi v Trobli.
Zanimivo mi je bilo, kako je bilo, je in bo … in začela sem takole:
Radovedno in zvedavo se oziramo po okolju, združbah in dogodkih v prejšnjih časih in se z veseljem spoznavamo z vsem, kar je bilo.
»Pride čas, ko se začnejo prepletati srebrne niti v naših laseh in se naša srca še bolj pozlatijo. Takrat se vse pogosteje oziramo nazaj in se sprašujemo, kako je bilo včasih. Zbiramo stare slike, fotografije, zapise naših staršev, starih staršev. Brskamo po arhivih, iščemo prednike in rišemo družinska drevesa. Vsaka obletnica nas na to še bolj spomni in spodbudi k odkrivanju. To se ne dogaja samo v osebnem življenju. Radovedno in zvedavo se oziramo po okolju, združbah in dogodkih v prejšnjih časih in se z veseljem spoznavamo z vsem, kar je bilo. Društvo upokojencev, ki je nastalo v letu 1950, nam v svoji dolgi dobi delovanja v zapisih ni ponudilo samo vpogleda v svoj obstoj, ampak tudi v delček naše polpreteklosti, ki ne sme ostati skrita v omari.«
V začetku me je najbolj zanimalo, kako je Društvo delovalo. Vsi podatki iz tistega časa izvirajo iz rokopisnih gradiv. Dragoceni so zapisniki letnih konferenc, občnih zborov, sejnih zapisov predsednikov in predsednic, tajnic, in blagajničark, ki so jih vestno beležili. Da strjeni podatki v knjižici niso bili suhoparni, je vsebino s svojo osebno avtorsko noto popestril naš dolgoletni član Jože Škulj. Vsi ga poznamo, na Rašici živi in v Društvu je bil zelo aktiven, od leta 1992 predvsem kot organizator. Je domoljub izrednega duha, ohranja dediščino okolja in življenja v njem v slikovni, snovni in pisni obliki. Najbogatejša je njegova literarna zbirka. Ustvaril je vrsto avtorskih knjižic in zapisov. Najlepši so njegove izpovedne pesmi, osebna razmišljanja in občutenja.
Knjižica, ki ima naslov Sedemdeset let Društva upokojencev Velike Lašče, predstavlja preplet kronoloških dogajanj Društva s Škuljevo poetiko. Vse pesmi in dragocene misli so napisane v pesniški obliki. Veseli smo, da smo združili, povezali in uresničili dve vsebini in dve področji delovanja Društva v eni osebi. To je Jože Škulj kot aktivni član in tenkočuten pisec občutkov in spominov.
V želji, da bi knjižico kar najbolj približali članom Društva, smo jo opremili s fotografijami izbranih društvenih dogodkov. Žal slikovnega materiala iz začetnih desetletij obstoja Društva ni bilo veliko, z veseljem in v zadovoljstvo članov z razvojem digitalne fotografije pa smo vsaj v zadnjem času v objektiv ujeli številne lepe dogodke. Verjamem, da se bodo člani ob obujanju spominov z veseljem našli na fotografijah, ki smo jih tudi v Trobli že veliko objavili.
Vsi ti zapisi so namenjeni vsem, ki jih zanima, kako lahko Društvo preživi sedem desetletij ob vseh družbenih spremembah, vseh vzponih in padcih. Je poklon upokojencem ob lepem jubileju in darilo avtorju za njegov trud.
V želji, da bi Društvo tudi v sedanjem času sprememb, preobratov in preobrazb uspelo ohraniti svojo glavno poslanstvo, namenjeno starostnikom, se bomo trudili še naprej. Pomembno je, da se spodbujamo k aktivnemu življenju, ohranjamo duševno in telesno zdravje, se veselimo vsakega dne in ohranjamo življenjsko energijo. Kajti starost z vsemi lepotami in tegobami nikomur ne uide.
»Resnica je v tem, da vse več ljudi prehitro živi.«»Pravijo, da si moraš vsako stvar ogledati
s prave strani, če želiš, da ti bo všeč,
kajti v življenju je toliko pomembnih stvari,
ki zahtevajo celega človeka za uresničevanje
vsakdanjih idealov.
Pogovor in ljubezen naj bo med nami,
kajti v koreninah življenja
je ljubezen umirjenih strasti in jesen življenja
se nam bo zdela kot bela snežinka.«
Jože Škulj
Danes virus še vedno kroji naša življenja in s tem bomo živeli verjetno še nekaj časa. Še vedno smo preplašeni in se bojimo okužbe ter posledic bolezni. Zato bomo še naprej pazili nase in na bližnje. Naučili se bomo živeti s covidom-19, tako kot smo se že pred tem s kakšno drugo nevarno boleznijo. Obvezno bomo uporabljali zaščitna sredstva in ohranjali medsebojno razdaljo. Ostali smo in bomo doma v krogu svojih družin. Verjetno se bomo še nekaj časa manj obiskovali, se manj videvali in se družili po predpisih.
In kakšne bodo posledice? Bo življenje potekalo bolj po pameti, ga bomo bolj cenili? In Jože Škulj dodaja: »Resnica je v tem, da vse več ljudi prehitro živi.«
Skoraj nujno je, da preberemo še nekaj njegovih povedi.
Lepa je jesen življenja v znamenju sonca, ki nas greje, zbližuje s prijatelji v sadovih dela. Veselimo se vsakega novega dne, ki nam ga pokloni zdravje, kajti od tu do večnega miru je samo korak. Sonce, ki nas spremlja vse življenje, je brez obraza. Pravi obraz se z leti spreminja in izraža čustva nevidnih niti, le ogledalo odraža trenutke, kako minljiv je čas. Kje je čas, ko smo z bosimi nogami tekali po rosni travi in opazovali pajčevino v jutranjem soncu? Z leti mine mladost, poskočnost, utrudi se spomin. Ostane pa iskrica upanja v očeh in veselje ob snidenju s prijatelji.
Bogastvo oči je neprecenljivo, kajti z njimi si pomagamo sami do notranjega miru. Ja, notranjega miru, ki je naše bogastvo. Vsako jutro, ko se zbudite, se vprašajte: »Kdo sem?« Odgovor je zelo preprost. Odgovorite si: »Sem človek, ki v svojem življenju išče in opazuje lepote narave in ustvarjalnost človeka.« Nasmejani obrazi, ki izražajo leta človeka, so še posebej topli, ker izražajo prehojene poti, moč in voljo do življenja. Kako lep je pogled na nasmejane obraze v pričakovanju novih doživetij in na urejene pričeske, kot da gremo na svatbo. Zakaj pa ne? Dovolj je bilo garanja mogoče za golo preživetje in vsakdanje skrbi. Danes smo s prijatelji, privoščimo si drugačen pogled na svet. Kajti za prijatelja si moraš enostavno vzeti čas.
Prepričan sem, da boste nekega dne dejali: »Hvala ti sonce, ki si mi dalo svetlobo, da sem spoznal dan, na katerega sem čakal vso noč.« Mogoče je zadnji ali prvi, da boste drugače gledali na svet. Svet je že tisočletja enak in človek v njem s svojimi napakami, vrlinami in vrednotami. Človek, ki zapade v dvom in mu misli beže v prazno, bo zagotovo našel mir, ko bo našel toplo dlan.
Čisto na koncu naj samo dodam: Na starost se je težko sprijazniti s porazom, še težje je dočakati priznanje!
Besedilo: Helena Grebenc Gruden
Vir: arhiv DU Velike Lašče
Fotografija: Martin Gruden in arhiv DU Velike Lašče
