Maj me je obiskal v nedeljskem popoldnevu: »Anča, povej mi o svojih dogodivščinah v otroštvu. Napisati moram nalogo z naslovom Babica pripoveduje.«
Butara, za vsak slučaj in toplo peč.Povedala sem mu, kako sva z bratrancem Jožetom iz Pušč nosila prodajat jajca. Z zanimanjem je poslušal, na koncu pa dejal: »Nisem si vsega zapomnil. Prosim, napiši mi na list. Jutri po pouku ga bom prišel iskat.« Iz zvezka velikega formata sem iz sredine iztrgala list. Pisala sem po šolsko, z razločnimi črkami. Vedno se namreč pritožujejo, da je za menoj težko brati, ne vedo, kdaj je u in kdaj n ali m, tudi črka r je čudna.
Z Jožetom sva pogosto tičala skupaj, saj sva bila približno enake starosti in enake pameti. Bila sva v drugem ali tretjem razredu osnovne šole in najraje sva nosila jajca h gospe Maksimilijani Bartol, ki je stanovala v veliki stari opečnati hiši na Štacjonu (malo pred železniško progo). Pred hišo sta stali dve mogočni drevesi, vrt je bil delno ograjen z mrežo, delno pa s kovano ograjo. Vhodna vrata so bila ogromna, veža temačna, a za naju čaroben kraj.
Takrat ni bilo služb. Jožetova mama je s prodajo jajc zaslužila kakšen dinar, ki ga je porabila za gospodinjstvo. Vsakič, ko sva v majhni procki prinesla jajca, naju je gospa Bartol z blagim glasom povabila: »Vstopita otroka, vstopita. Koliko jajčk sta danes prinesla? Bom preštela.«
Hiša tete Albine. Čez njen prag me še velikokrat zanese na kavo in klepet.Gospa je štela jajčka, z Jožetom pa sva si ogledovala lepo urejeno stanovanje. S stropa je visela velika luč, stenska luč je osvetljevala uokvirjeno fotografijo moža v zeleni lovski obleki. Na mizi z izvezenim prtom sta običajno stali manjša skledica z bonboni in večja s sadjem. »Otroka, tu je denar za jajčka, tole je pa za vaju,« je rekla gospa in nama v dlan stisnila po en kovanček ter bombon ali pomarančo. Zato sva rada hodila k njej. Doma nismo imeli ne bombonov ne pomaranč.
V zimskem času sva s seboj vlekla tudi sanke, ki nama jih je naredil Lundrov stric Janez, da sva se sem in tja spustila po položnejši vzpetini. Neki dan, ko sva že oddala jajca, sva se dolgo sankala, sonce je že zahajajo, namesto domov pa sva zavila k teti Albini. Njena hiša je poleg Gasilnega doma. Ker naju je zeblo, sva se slekla in zlezla na kmečko peč.
Procka je bila nekoliko večja od te. Tole mi je naredil tati, ko sem bila stara pol leta.Zunaj se je temnilo. Kazalec na uri se je pomikal proti sedmi, ko sva se odpravila. Doma pa naju je pričakal sprejem s palico, izpuljene iz butare za kmečko peč.
»Ti jih boš pa doma pokasiral,« je rekla moja mama Jožetu. »Z vama so same skrbi!«
Bili so to časi brez telefonov in mobitelov. Tako nekako sem napisala nalogo z naslovom Babica pripoveduje.
Ob koncu šolskega leta, ne vem, ali je bilo to v sedmem ali osmem razredu, sem vnuka pobarala:
»Maj, ali mi lahko vrneš list z nalogo?«
»Ne morem. Nisem prepisal, oddal sem ga učiteljici, pa ga ni vrnila.«
»Ali lahko to napišem za Troblo?«
»Lahko, meni ni nič nerodno!«
Nauk zgodbe. Ni samo eden, več jih je.
Ana Pia Debeljak
