Po dveletni prekinitvi zaradi epidemije je Društvo za ohranjanje dediščine letos spet uspešno pripravilo svojo največjo prireditev Praznik suhega sadja, dopoldne pa že tudi tradicionalni Pohod po Trubarjevi rojstni fari, ki smo ga uspeli organizirati celo med epidemijo.
Zjutraj nas je na zbornem mestu na Turjaku najprej pozdravil predsednik društva Lojze Senčar. Po razdelitvi krofov, ki jih je podarila Pekarna Grosuplje, nas je 52 udeležencev krenilo proti Rašici. Letos smo pohod zaradi deževnih predhodnih dni malo prilagodili, da ne bi bili blatni do kolen.
Na Rašici
V Trubarjevi spominski sobi nas je pozdravilvodnik Andrej Perhaj Adl. Poudaril je, da se vsako leto trudi pohodnikom povedati kaj novega. Tokrat se je posvetil dogajanju ob obnovi tukajšnje domačije. Že leta 1952 je bil postavljen spomenik na Rašici, temelj zanj pa leta 1951, ko je bila tudi proslava ob domnevni 400-letnici izida prve slovenske knjige, za katero se je kasneje izkazalo, da je izšla letoprej. Pobudnik idejeo obnovi domačijeje bil leta 1981 – ob proslavi 150. obletnice rojstva Frana Levstika v Dolnjih Retjah – pisatelj Jože Javoršek. Leta 1983 je Občina Ljubljana Vič-Rudnik na pobudotakratne KS Velike Lašče od zadnjega lastnika Jožeta Pečnika – Temkovega Jožeta odkupila mlin in gospodarska poslopja. Ustanovljen je bil republiški odbor za obnovo;takrat je bil v Sloveniji že sprejet nekakšen splošen konsenz o Trubarjevem pomenu. Leta 1986 je bila domačija slovesno odprta. Andrej je navedel pomembne arhitekte, umetnike in mojstre, ki so bili idejni avtorji in izvajalci med obnovo.Letos umrli slikar Jože Centa je takrat v Cankarjevem domu organiziral dražbo del slovenskih likovnikov; izkupiček je bil za ureditev domačije. V obsežni kulturni nabiralni akciji (t. i. Trubarjev dinar) so sodelovale številne delovne in družbene organizacije, kulturne skupnosti, šole, združenja, društva, verske skupnosti, izseljenci idr.; tako je za obnovo v bistvu zaslužen ves slovenski narod.
V škocjanski cerkvi
V cerkvi sv. Kancijana nas je sprejel župnik Janez Selan. Spomnil nas je na delček naše zgodovine, ko so se v naše kraje naselili Auerspergi (Turjaški), ki so bili najvplivnejša plemiška rodbina na Slovenskem. Andrej Turjaški je znan tudi kot zmagovalec v bitki proti Turkom pri Sisku 22. junija 1593, ko goduje sv. Ahacij. V spomin na pomembno zmago je bila zgrajena cerkev na Gori, ki jo zato imenujemo tudi Ahac. Po mnenju gospoda Selana domačini pod turjaškimi plemiči niso bili tlačani, o kakršnih smo se učili, ampak so na grad radi hodili delat za hrano in plačilo. Turjačani so bili tudi podporniki slovenskih protestantov; njihova zasluga je bila ustanovitev župnije leta 1260, ki je bila takrat bistveno večja kot danes. Izrazil je bojazen, da je v tem kraju mogoče zadnji župnik, ker je župnija manjša; poleg tega je tudi vedno manj duhovnikov. Omenil je še znane podatke, kako je cerkev povezana s Primožem Trubarjem in Jurijem Dalmatinom; opisal je nekaj osnovnih značilnosti cerkve, ki je bila zgrajena na mestu prejšnje romanske, ter spomnil na izvor imena Turjak.
Med sopotniki
Med potjo sem najprej poklepetala z najstarejšim pohodnikom Dragom Lavrenčičem iz ljubljanskih Most in njegovo prijateljico Janjo Klenovšek. Za oba dogodka je izvedela prejšnji dan, ko se je udeležila pohoda od Velikih Lašč do Gradeža. Gospod Drago je povedal, da tudi po osemdesetem letu pridno skrbi za kondicijo in veliko hodi po hribih v okolici Ljubljane. O delu našega društva se je že seznanil na spletu in ga seveda podpira. Spoznala sem tudi prvega od udeležencev iz tujine, Slovaka Erika Piškarja iz Košic, ki sicer že šest let živi v Sloveniji in se trudi govoriti slovensko. Pohvalil se je, da se je že povzpel na Triglav. Na pohod ga je povabil prijatelj Sašo Tertinek, s katerim sta sodelavca v mizarskem podjetju v Zdenski vasi. Sašo delo našega društva dobro pozna, saj je več let živel na Gradežu; vsako leto si ogleda tudi razstavo jaslic. Oba sta se veselila ogleda glavne prireditve, na kateri še nista bila. Vsi sogovorniki so bili nad pohodom navdušeni; celo 81-letniku se ni zdel preveč naporen.
Nastopajoči na Gradežu
Na Gradežu se je v tem času že marsikaj dogajalo. Naši člani in članice so pridno pripravljali okusno hrano; članici na vhodu sta prijazno pozdravljali vsakega novega gosta; stojničarji so že razstavili svoje domače izdelke in pridelke; nastopajoči so se pripravljali … Najprej je predsednik Lojze Senčar pozdravil vse navzoče ter se zahvalil donatorjem, stojničarjem, vaščanom, še posebej članicam in članom, ter drugim, ki so pripomogli k organizaciji dogodka, in Mariji Merljak, ki je društvu omogočila predstavitev na stojnici Diši po domačem v BTC. Župan dr. Tadej Malovrh je pohvalil prireditev, ki združuje kulturo in kulinariko in zabavo ter vsem zaželel prijetno druženje. V programu, namenjenem ohranjanju kulturne dediščine, so najprej nastopili naši Krheljčki, ki so med drugim zapeli Žabjo svatbo in priljubljeno Če si srečen, nato mladi Prgarčki iz Zasipa pri Bledu, ki so navdušili s svojo himno, ter na koncu folklorna skupina Grmada iz Velikih Poljan pri Ribnici z zabavnim nastopom o furmanih.
Kulinarična delavnica
Na kulinarični delavnici, ki jo je vodil Jože Starič, so različne vrste štrukljev pripravljali župan, članica našega društva Meta Klančar, ki je kuhala naše tradicionalne štruklje z nadevom iz suhih hrušk, mladi Prgarčki ter Milka Debeljak s svojo skupino iz Društva podeželskih žena Velike Lašče. Župan je povedal, da je velik ljubitelj štrukljev; za spremembo je pripravil slane s pehtranom, kot je videl v Aziji, medtem ko pri nas pehtran bolj uporabljamo za sladke jedi.Vodja Prgarčkov Bojana Pipan se je pohvalila, da štruklje z nadevom iz tepk (z mnogimi sladkimi dodatki), ki jim pri njih rečejo prge, pripravlja že deset let. Zanimiva je bila njena pripoved, od kod naj bi izvirali obe imeni. V boju proti lakoti je cesarica Marija Terezija ukazala, da glede na velikost svojega posestva zasadijo določeno število teh hrušk, ki obilno obrodijo in so okusna hrana tudi v zimskih mesecih. Tisti, ki ni ubogal, je bil tepen – od tod ime tepka. Po mnenju gospe Bojane je sveža hruška lepa, suha pa grda, »zmrdana, sprgana«, od tod ime prga.Pripravo dobrot je komentirala cenjena prehranska strokovnjakinja Marija Merljak, ki je še posebej poudarjala zdrave lastnosti suhega sadja in seveda hvalila tudi štruklje. Degustacija štrukljev je bila zelo kratka, saj jih je hitro zmanjkalo.
Podarjen kolovrat
Prav poseben obiskovalec je bil Ivan Rekajne iz Ljubljane, sicer po rodu iz vasi Masore pri Spodnji Idriji. V BTC je namreč navezal stike z našim društvom, ki se je tam, kot je bilo že omenjeno, predstavljalo prva dva tedna na začetku septembra. Pritegnile so ga naše članice, ki so prikazovale stara podeželska opravila, še posebej Joža Koprivec, ki je predla na kolovrat. Na naše veliko veselje je podaril izjemno lepo ohranjen, 120 let star kolovrat. Bil je last njegove matere, ki je nanj iz lanu (na prostem) nekoč delala zelo dolge vrvi za vozove; poleg tega je predla sukanec za klekljanje. Kolovrat je izdelal njegov ded, ki je obvladal vsa kovaška in mizarska opravila. Tudi Ivan ga je nekoč znal uporabljati, zdaj pa je bil vesel, da je šel v pridne roke.Nad prireditvijo je bil navdušen; ogledal si je prav vse; od mladosti je že gobar; tako ga je zelo zanimala tudi gobarska razstava. Pohvalil je lepo zgrajen kozolec z razstavo starega orodja. Predlagal pa je, da bi muzej dopolnili vsaj s podatki o uporabi posameznih predmetov.
Redek zaščiten goban na razstavi
Na razstavi gob, s trudom nabranih v dežju, ki je letos dosegla rekordno 101 različno vrsto, smo imeli tudi zelo redek, zaščiten dupainov goban, za katerega je celo strokovnjakinja iz gobarskega društva Majda Ujčič rekla, da ga ni videla že 30 let. Zanj je značilno, da raste v sožitju s cerom. V »Štajnbriku« ga je tako rekoč doma našel naš član Roman Jeglič. Gospa Majda, po poklicu biologinja, ki je označila vse naše gobe na razstavi, je povedala, da je v Sloveniji najmanj 3.000 različnih vrst gob; odkar raziskujejo njihovo DNK, je ocena že 5.000. Sama si je čez nekaj dni ogledala rastišče dupainovega gobana in vse pomembno zapisala, ker pripravlja tudi podatke za elektronsko zbirko gob.
Navdušeni obiskovalci
Obiskovalci – po naši strokovni oceni se jih je zvrstilo okoli 1.500 – so si (poleg že omenjenih kulturnega programa in gobarske razstave) lahko ogledali vso dediščino vasi, se poučili o sušenju sadja, ki so ga radi poskušali, in izvedeli o celotni dejavnosti našega društva, za kar so poskrbeli naši vodniki. Pod kozolcem z razstavo starega orodja so naše članice prikazovale tradicionalna podeželska opravila, Joža Koprivec že na »novem« kolovratu. Otroci so se lahko poskusili v skavtskih igrah; vsi udeleženci so lahko tudi streljali z lokom. Od dobrot je bila med udeleženci še posebej priljubljena naša posebna dediščinska ponudba: prosena kaša s suhimi slivami in ajdova kaša z jurčki; zanimiva jim je bila kašnata potica; v slast so šle tudi druge gradeške sladice, med katerimi še vedno vodi t. i. moška potica. Prodane so bile vse srečke (čez 700) s samimi polnimi dobitki. Udeleženci so bili zadovoljni z domačo ponudbo na stojnicah; tudi mnogi stalni stojničarji so bili veseli, da so se po dveh letih premora spet lahko vrnili. Zvečer smo lahko vsi zaplesali ob zvokih ansambla Pojav.
Mednarodna udeležba
Naj koncu naj še enkrat omenim, da je bila udeležba na pohodu in prireditvi »mednarodna«, saj sta bili med nami poleg že omenjenega Slovaka še dva sorodnika gradeške družine Strle, ki sta pripotovala iz Amerike, iz Minnesote in Teksasa, o katerih si več lahko preberete v prispevku Usoden je bil kozolec.
Zdenka Zabukovec
