Ob 20-letnici našega Društva za ohranjanje dediščine, ki trenutno šteje 100 članic in članov, smo v nedeljo, 15. septembra 2024, organizirali tradicionalni prireditvi Pohod po Trubarjevi rojstni fari in Praznik suhega sadja. Na prazniku je župan občine Velike Lašče Matjaž Hočevar slovesno odprl nov prostor v nadzidku ob sušilnici, ki je bil zgrajen z občinskimi sredstvi.
Zaradi ohladitve in daljšega deževja smo nekaj dni prej razmišljali, da bi prireditev prestavili, toda v nedeljo se nas je vreme na srečo le usmililo. Trpeli pa so postavljavci prireditvenega prostora, saj so bili ves čas prepuščeni blatu in dežju.
Na pohodu
Na Turjaku se nas je zjutraj skupaj zbralo 46 pohodnikov in vodnikov. Po pozdravu predsednika društva Lojzeta Senčarja in razdelitvi krofov, ki jih je poklonila Pekarna Grosuplje, smo odšli na pot proti Rašici. Imeli smo pravzaprav idealno vreme za pohod in tudi zelo usklajen tempo.
Na Trubarjevi domačiji je vodnica Zala Mlakar razkazala žago ter opisala zgodovino in vrste žage venecijanke, katere delovanje smo si lahko natančno ogledali na maketi. Videli smo različno žagarjevo orodje in pečnico, prostor za njegov počitek med težaškim delom. Za ogled sta bila odprta tudi spominska soba in mlin.
Za tiste, ki so jo slišali prvič, je bila med potjo proti Škocjanu zabavna legenda o zmajevem gnezdu, ki so ga nekateri pohodniki tudi navdušeno slikali. V tamkajšnji cerkvi je župnik Janez Selan povedal nekaj podatkov iz zgodovine župnije in cerkve ter turjaških grofov in gradu. Kot zanimivost je omenil, da je iz plašča turškega poveljnika Hasana paše Predojevića, ki ga je v bitki pri Sisku premagal Andrej Turjaški, ljubljanski škof Hren dal sešiti mašni plašč, ki ga sedaj hranijo v ljubljanskem narodnem muzeju.
Govorniki na gradeškem odru
Na gradeškem odru so ob spremljavi kitarista Marka Šavlija nekaj veselih pesmi najprej zapeli otroci iz POŠ Turjak. Nato je Lojze Senčar pozdravil vse navzoče in še posebej župana ter nekdanje predsednike društva: Staneta Zabukovca, Borisa Zoreta, Matjaža Stariča in Marka Šavlija.
Župan Matjaž Hočevar je članicam in članom čestital ob 20-letnici društva in zaželel uspešno delo še nadaljnjih toliko let. Veseli ga, da društvo ohranja tradicijo in jo prenaša na mlajše. Zahvalil se je svetnikom za podporo pri gradnji nadzidka ter članom in članicam za potrpežljivost ob zapletih pri zidavi. Boris Zore je kot nekdanji dolgoletni predsednik povedal nekaj pomembnih podatkov iz zgodovine društva. Predsednik Lojze Senčar se je za izvedbo prireditve zahvalil vsem sodelujočim in donatorjem ter predstavil nastopajoče in stojničarje.
Kulturni program in odprtje novega prostora
V kulturnem programu je poleg učencev iz POŠ Turjak ob spremljavi Marka Šavlija in pod vodstvom Petre Jakob Merljak nastopal tudi zborček Krheljčki. Z glasbo in plesom nas je navdušila folklorna skupina Račna; nato nas je do večera zabavala glasbena skupina Pojav. Takoj po kulturnem programu je župan slovesno prerezal trak pred vrati novega prostora v nadzidku ob sušilnici, katerega gradnjo je financirala občina. Soba bo posvečena spominu na skladatelja Marija Kogoja in Jakoba Ježa; obenem jo bo društvo uporabljalo za različne dejavnosti in pogostitve obiskovalcev. Krheljčki so na koncu zapeli prirejeno pesem o sušilnici sadja, obiskovalci pa so si v novem prostoru lahko ogledali videopredstavitev našega društva.
Dogajanje na vasi
Čeprav obiskovalci na osrednji prireditvi niso bili tako številčni kot običajno, je za nekaj časa zmanjkalo prostora pod šotorom in so bile potrebne dodatne mize na prostem. Največ gostov 
se je ustavljalo v sušilnici sadja, kjer jih je Jožica Zabukovec neutrudno poučevala o njenem delovanju. Veliko zanimanja je bilo za lokostrelsko delavnico, manj pa za srečke, saj jih je od več kot 800 kar nekaj ostalo za naslednje leto. Ponudba na stojnicah je bila kot vedno pestra, od domačih prehranskih, lesenih, lončarskih in tekstilnih izdelkov do nakita. Pod kozolcem s starim orodjem je bila poleg tradicionalne predstavitve podeželskih opravil dodana nova panoga – klekljanje, kar smo lahko občudovali izpod rok nekaj novih članic. Tudi v črno kuhinjo in staro gostilniško klet je zavilo veliko obiskovalcev.
Čeprav smo kak teden prej o gobarski razstavi le sanjali, saj gob praktično ni bilo nikjer, smo v dežju v Loškem Potoku in celo med sneženjem na Pokljuki kljub vsemu uspeli nabrati okoli 60 različnih vrst.
Zaradi pomanjkanja »delovne sile« v ponudbi ni bilo postrvi in štrukljev z nadevom iz suhih hrušk, so pa druge dobrote (gradeški golaž, dve vrsti kaše, odojek, številne sladice ...) hitro našle pot v lačne želodce.
Družina iz Amerike
Na moje veliko presenečenje me je že na Turjaku v angleščini nagovoril član družine Catlatt iz Kolorada. Že tri leta živijo v Podutiku, kamor jih je zanesla pot zaradi njegovega službovanja v Natu. Za obe prireditvi so izvedeli z naše spletne strani in spletne strani I feel love, saj vsak konec tedna iščejo možnosti za spoznavanje Slovenije. Našo deželo občudujejo in ocenjujejo kot nekaj posebnega, saj imamo na tako majhnem prostoru vse: prekrasno naravo, morje, gore, jezera, reke … Zanimajo jih naša zgodovina, kultura, jezik, hrana. Slovenščine, ki se jim zdi zelo težka, se poskušajo učiti od sosedov in prijateljev, sin pa se naš jezik seveda uči v šoli. Oče je v šali še pripomnil, da imajo na njegovo žalost premalo možnosti, saj na primer v Ljubljani z njimi vsi začnejo govoriti angleško. Pohod so zelo pohvalili; všeč jim je bilo tudi, da so spet videli nove kraje.
Kasneje sem jih »ujela« še na osrednji prireditvi, na kateri so bili dogovorjeni s slovenskimi prijatelji. Celotno dogajanje jih je navdušilo in obljubili so, da se vidimo na razstavi jaslic.
Vrhunski alpinist Bojan Pollak Bojč
Pohoda se je udeležil s hčerkama in vnukinjo, ki pri nas niso bile prvič. Poleg njihovega povabila je bil vzrok za njegov prihod tudi preprosto dejstvo, da sedaj želi spoznavati manj znane lepe kotičke Slovenije, za kar prej ni bilo časa, saj ga je zanimalo predvsem visokogorje. V Wikipediji lahko preberemo, da je gorski vodnik z mednarodno licenco in da je bil član treh himalajskih odprav. Bil je vodja in učitelj v slovenski nepalski šoli za gorske vodnike. Je tudi avtor ali soavtor več turističnih oziroma plezalnih vodnikov; bil je med prvimi alpinističnimi mentorji Tomaža Humarja. Še vedno deluje v različnih organih Planinske zveze Slovenije, v alpinistični šoli in pri usposabljanju članov planinskih društev. V svoji dolgoletni alpinistični karieri je kar sedemnajstkrat gledal smrti v oči. Leta 2016 ga je takratni predsednik RS Borut Pahor odlikoval z medaljo za zasluge za vsestranski prispevek k razvoju prostovoljnega vodništva, življenjsko delo v slovenski planinski organizaciji in prispevek k razvoju slovenske planinske šole v Nepalu.
Kot sem opazila na pohodu, ima pri 80 letih še vedno izredno dobro kondicijo, čeprav pravi, da mora zaradi težav s srcem svoje »ture« bolj premišljeno izbirati, da so zdravju primerne in da na njih uživa. Tako kot je užival na našem pohodu, za katerega je dejal, da se ga verjetno ni udeležil zadnjič.
Ko sva se ponovno srečala na prireditvenem prostoru, je še povedal, da bi tako društvo morala imeti vsaka vas; ohranjanje dediščine je po njegovem mnenju osnova, če hočemo kot narod preživeti. V vasi si je ogledal vse znamenitosti; pohvalil je, da smo domiselno združili kulturo in etnološko dediščino.
Skupina »medicincev«
Med obiskovalci je bilo veliko stalnih, ki se radi vračajo vsako leto. Prvič nas je obiskala skupina zdravstvenih delavcev iz enote intenzivne terapije v celjski bolnici ter nekaj njihovih partnerjev in partneric. Prvotno so nameravali na pohod okoli Cerkniškega jezera, vendar je bil zaradi vremena odpovedan. Idejni vodja je Nenad Toplišek, ki za vse leto že vnaprej pripravi načrt aktivnosti; nestalna udeležba je odvisna od stanja v bolnišnici. Izbira tradicionalne pohode v kraje, kjer so na ogled tudi različne znamenitosti. Družijo se ves dan in poiščejo še kaj dobrega za pod zob. Organizacijo pohoda in celotno dogajanje na osrednji prireditvi je zelo pohvalil; zanimiva se jim je zdela sušilnica; nakupili so nekaj spominkov in srečk, od nas pa so odpeljali še v Županovo jamo.
Na koncu moram dodati, da si pohvalo za uspešno izvedbo obeh prireditev ne zaslužimo le DOD-ovci, ampak tudi sovaščani, sorodniki in prijatelji, ki so v nedeljo priskočili na pomoč, čeprav niso v našem društvu.
Zdenka Zabukovec
