Kamen, voda, burja in kraški ovčar
Kras – poseben svet, dragocen biser slovenske kulturne dediščine. Podobo in dušo mu daje kamen, ki ga že od nekdaj in brez prestanka spreminjata voda in človek.
V torek, 14. junija, se je 15 slušateljev UTŽO Velike Lašče, skupina Naši kraji, pod vodstvom Barbare in Danice z udobnim mini avtobusom in »šolskimi« nahrbtniki podalo na »zaključni izlet« na Kras.
Štanjel z edinstveno veduto, slikovita srednjeveška vasica na griču, središče Komenskega Krasa, je eno najstarejših naselij na tem območju. Z vodičko Dašo smo se sprehodili po ozkih kamnitih ulicah. Najprej smo se ustavili pri zanimivi poznogotski cerkvi sv. Danijela. (V Sloveniji je sv. Danijelu posvečenih 11 cerkva.) Cerkev je bila zgrajena v 15. stoletju; značilen limonasti zvonik so dozidali 150 let kasneje, leta 1609. Nekateri menijo, da ima zvonik obliko škofovske kape.
Štanjel je poznan po izjemni stavbni dediščini. Kraška kamnoseška kultura se kaže v kraški hiši. Skrbno je bila obnovljena leta 1972. Predstavlja iznajdljivost preprostih prebivalcev, ki so za gradnjo uporabljali predvsem kamen. Deževnica je s škrlate strehe po kamnitih žlebovih speljana v vaški vodnjak, kar nam pripoveduje o pomembnosti vode za Kras. Kraška hiša je bila zgrajena v 14. in 15. stoletju. Lastniki so jo dograjevali in spreminjali glede na takratne potrebe ljudi. V hiši je urejena manjša etnološka zbirka s tremi prvinami kraškega doma – hiša, kamra in hram.
Na vratih domov smo opazili venčke iz rož. Izdelujejo jih na nedeljo pred dnevom sv. Ivana in jih 24. junija obesijo na vrata, kjer visijo celo leto. Po stari navadi jih nato skurijo na kresu in obesijo nove. »Krancljčki« naj bi hišo varovali pred silami zla, točo in kačami.
Spustili smo se do romantičnega Ferrarijevega vrta, izjemne mojstrovine Maksa Fabiania, ki je veljal za enega najpomembnejših urbanistov avstrijske monarhije. Maks Fabiani je v Štanjelu pustil svoj pečat v času dvajsetletnega županovanja.
Vrt je zasnovan terasasto, po strukturi starega Štanjela. Na terasah so bili zasajeni zelenjavni in cvetlični vrtovi ter posajena sredozemska drevesa. Najbolj prepoznaven del vrta je ovalni bazen z otočkom, v katerega je pritekala voda iz zapletenega vodovodnega sistema. Danes je Ferrarijev vrt kulturni spomenik državnega pomena (in tudi izredno priljubljena poročna lokacija).
Na Ferrarijevem vrtu smo spoznali tudi moč kraške burje, matere vseh naših vetrov. Burja ni le nadležen veter, ki najde pot skozi vsako špranjo. Je koristna, saj očisti ozračje; zlasti je koristna, kadar osuši prašičje noge.
Pot pod noge in navzgor do Gledanice, do najvišje točke v Štanjelu. Nahaja se na vrhu hriba Turn. Tu so ostanki rimskega razglednega stolpa, od koder se odpirajo pogledi na vse strani.
Na gradu Štanjel smo si v Muzeju grad Štanjel, ki je svoja vrata odprl v letošnjem aprilu, ogledali razstavo Narava in človek na Krasu. Gre za muzejsko predstavitev Nature 2000, vezane na območje Krasa.
Kamen, voda, burja, kraški ovčar, mozaična kraška kulturna krajina, jame ter človek in Kras je sedem tematskih sklopov, predstavljenih z več vidikov: naravoslovnega, arheološkega, kulturno-zgodovinskega, etnološkega, muzejskega in umetniškega. Dragocenost razstave je 12 fotografij Vena Pilona, enega izmed pomembnejših slovenskih slikarjev, grafikov in fotografov 20. stoletja.
Kras je domovina kraškega ovčarja, psa, ki predstavlja naravno dediščino, psa, ki je v stoletjih skupaj s pastirji in kraškimi ovcami rezal trd kruh in je do današnjih dni ohranil svojo plemenito osebnost.
Sprehod je bil pesem za dušo; v gostilni Grča v Hrušici smo z dobrotami poskrbeli še za telo; rezine kraškega pršuta smo poplaknili z lokalnim belim vinom.
Pozno popoldne smo se ustavili na skalnatem pobočju Golca nad vasjo Branik, kjer že stoletja kraljuje mogočni grad Rihemberk, eden najstarejših v Sloveniji. Visoko v nebo sega značilen stolp valjaste oblike, v katerem so ozke spiralne stopice, in nekateri izmed nas so jih premagali in bili poplačani s čudovitim razgledom.
Prvi lastniki gradu so bili gospodje Rihemberški, rodbina tirolskega izvora. Grad je delil žalostno usodo številnih gradov na Slovenskem. Bil je požgan, miniran in po vojni niso vedeli kaj z njim početi. Zapuščeni grad je v zadnjih desetletjih dobil številčne nove prebivalce – netopirje. Grad vsako poletje uporabljajo kot »porodnišnico«.
Grad Rihemberk, stoječ na stičišču Vipavske doline in Krasa, je končno doživel začetek obnovitvenih del in je vrata za obiskovalce odprl pred dvema mesecema.
Dan je hitro minil ob ogledih, pogovorih, smehu; bili smo razigrani kot prvošolčki. Spoznali smo pomen Krasa in kamna. Vsak kamen govori svojo zgodbo. Na Krasu je kamen neizčrpen navdih; njegovo klesanje je do mojstrstva izpiljena obrt.
Ana Pia Debeljak
