Čez tri gore … čez tri dole …
Vse pandemične prepovedi in omejitve so mimo in smo jih že pozabili. Razen »standardnih obolenj«, ki jih imamo, smo zdravi in ponovno obujamo že več desetletij staro društveno pravilo, da gremo »vsak mesec nekam«. Željni smo druženja, pohajkovanja in izletov. To vedno znova dokazuje veliko število udeležencev in poln avtobus. Tako smo v aprilu obiskali Belo Krajino, v maju pa smo šli preko Ziljske doline v Dolomite. Kot vsa naša potepanja sta bila tudi tokrat namenjena izobraževanju, sprostitvi in zabavi. Običajno stavimo na dobrega vodiča z licenco, ki ima veliko splošnega znanja in obiskano destinacijo dobro pozna. Tako je bilo tudi tokrat.
Mogoče menite, da je Bela krajina blizu in smo vsi bili tam že mnogokrat. Res je. Tudi upokojenskih izletov je bilo v preteklosti tja že kar nekaj. Vendar čas teče. Smo v obdobju, ko želi vsak kraj svoje znamenitosti prikazati drugače, najti nove tržne niše in obiskovalca presenetiti z ljubeznivo dobrodošlico. Srčni Belokranjci to zelo dobro znajo. Posebno težo vsemu je dal gospod Edi Zgonc, ki se je naši prošnji za vlogo vodiča prijazno odzval in jo sprejel. Eno je doživeti belokranjsko jurjevo na lep sončen dan, drugo pa Zgončevo bogato pripoved. Spoznali smo, da o naših skoraj sosedih vseeno ne vemo veliko. Mogoče si nismo zapomnili vseh podatkov, letnic, imen … Številnih stvari pa vseeno ne bomo pozabili. Naša relacija je bila čisto preprosta. Peljali smo se čez Hočevje, do Krke in Žužemberka ter si ga ogledali. Nato smo pot smo nadaljevali mimo Dvora in Podturna do Semiča, kjer je bila dobrodošlica, ogled kraja in obisk Kulturnega centra. Preko Krupe, kjer smo se sprehodili do izvira, smo prispeli v Metliko in si ogledali mesto. Ohladili smo se v cerkvi in pili vino v gradu. Obiskali smo tudi galerijo Kambič in se nato vračali čez Krvavčji vrh in Črešnjevec v Semič, kjer smo imeli kosilo. Domov smo šli po isti poti. Program je bil mogoče enostaven. Bil pa je bogato izobraževalno-andragoško usmerjen, zanimiv in nismo še videli vsega. V Belo krajino se bomo gotovo še vračali. Nekaj razglednic dodajamo za razumevanje in spomin.
Majski izlet je bil čisto nekaj drugega. Obiskali smo Avstrijo in Italijo. Zgodaj smo šli od doma. Visoko v »hribe« smo se peljali in veliko kilometrov smo naredili. Bila je prava ekskurzija. Čez Karavanke v Avstrijo in do Lienza smo pot že poznali. Izhodišče je bilo podobno kot lani, ko smo bili na Grossglocknerju. Samo letos nismo šli v Alpe; obrnili smo v italijansko smer in se po Ziljski dolini peljali proti Dolomitom. V malo drugačen gorski svet, v drugo kulturo, vendar lepota gora, jezer in pokrajine prevzame in očara. Očitna pa je razlika med »pedantno urejeno, lepo vzdrževano« Avstrijo in malo bolj prvinsko Italijo. Pa to ni motilo. Nasprotno, kulisa vrhov tritisočakov vedno naredi mogočno podobo in dolomitska jezera so znamenita, na višini med 1.700 in 1.800 m jih je kar šest. Mi smo v soncu občudovali jezero Misurina in se nato odpeljali še do mondenega, smučarskega središča Cortina d'Ampezzo. Pozimi je seveda tam čisto drugače, ampak turistična infrastruktura vseeno kaže na eno najbolj ekskluzivnih gorskih lokacij v Evropi. Polni lepih vtisov in kar malo utrujeni smo se vračali po drugi strani mimo Fiamsa in Cimabanche do Tolbacha in nato mimo Beljaka domov. Tudi tokrat je bil naš vodič gospod Kolar, ki nas je vso pot seznanjal z mnogimi umetnostno-zgodovinskimi, etnološkimi, zemljepisnimi in drugimi lokalnimi zanimivostmi.
Kdor je želel, je lahko slišal mnogo novega, pridobil veliko znanja in nikoli ni prepozno. Bodite radovedni, pozorno poslušajte in ne motite razlage ter bodite spoštljivi do tistih, ki se za nas trudijo! Vodičema obeh izletov se zahvaljujemo, da sta nas popeljala v neznani-znani svet za odlično pripravo in prezentacijo celotne problematike.
{gallery}upokojenski-koticek-2022{/gallery}
Tekst: Helena Grebenc Gruden; fotografija: Martin Gruden
