Za Dan žena smo se nazadnje zbrali in se veselili še pred vsesplošno koronsko prepovedjo druženja sredi marca leta 2020. Kot da bi vedeli, da smo se srečali zadnjič, je bilo zelo lepo. Izkazalo pa se je, da po dveh letih tako druženje ni nič drugačno. Čeprav je bil tokrat prvi del bolj uraden in sem ga namenila poročilu – zapisniku letošnjega korespondenčnega Občnega zbora, je bilo vzdušje odlično, sproščeno, veselo in razposajeno.
Za kulturno dobro volja je poskrbela podpredsednica FranjaKer smo že kar malo pozabili, da ima tako srečanje poseben pomen, je vseeno potrebno povedati od kdaj, zakaj in kako je do 8. marca sploh prišlo. Viri govorijo tako:
Letos mineva 112 let, odkar je prevajalka in novinarka Klara ZETKIN, nemška marksistka, revolucionarka in aktivistka, na drugi mednarodni konferenci socialističnih žensk v Kopenhagnu predlagala, da bi določili dan, ki bi bil namenjen delovnim ženskam. To je bila pobuda za nastali 8. marec, mednarodni dan žena, ki ga je nato imenovala Roza Luksemburg (prijateljica Klare Zetkin).
Pobuda in imenovanje je temeljilo na večletnem organiziranem boju za politične, ekonomske in socialne pravice žensk, tako na evropskem področju kot v Ameriki, kjer so ženske že leta 1907 v vstaji dvajset tisočih zahtevale enakopravnost žensk, boljše plačilo za svoje delo, krajši delovni čas in pravico, da se lahko pridružijo sindikatu. V ospredju pa niso bile samo politične ideje, družbena emancipacija, neenakost in feminizem, temveč tudi enakopravnost v družinskem okolju. To je bila delitev obveznosti pri domačih opravilih, vzgoji otrok, enake možnosti obeh spolov v šolanju in izobrazbi.
Pomladanski šopek za vse, ki želijo, da so medčloveški odnosi strpni, polni ljubezni in spoštovanjaSeveda so bile aktivistke tega ženskega gibanja preganjane. Predstavljale so rdečo nevarnost, ker so bile pobudnice za spremembo in izkoreninjenje obstoječih družbenih vzorcev.
Prvič so 8. marec praznovali leta 1911 na Danskem, v Nemčiji, Švici, Avstro-Ogrski in tudi pri nas v Ljubljani v Narodnem domu, kot je napisano v virih iz Muzeja za novejšo zgodovino Slovenije.
Leta 1917 je bil shod za 8. marec (po gregorijanskem koledarju 23. februar) posvečen 140 umrlim delavkam v požaru v newyorški tovarni Triangel in uporu ter stavki tekstilnih delavk v Sankt Peterburgu, kjer so zahtevale »kruh in mir«. Ta shod je bil najprej mišljen kot mednarodno praznovanje, ki pa je v Rusiji prerastlo v februarsko revolucijo. Sledil je odstop carja Nikolaja II. In začasna vlada je takrat ženskam podelila volilno pravico. V Rusiji je 8. marec še danes državni praznik. Pri nas pa je bila uzakonjena splošna volilna pravica šele leta 1945. Za začetek boja za enakopravnost žensk pri nas se šteje leto 1897, ko je začel izhajati časnik Slovenka.
V povojnih letih je bil to dan, ko se je ženskam posvečala vsa pozornost z rdečim nageljčkom. V zadnjem času pa se je podobno kot druga praznovanja ta dan nekako združil z Valentinovim dnevom, materinskim dnevom in vso množično trgovsko ponudbo.
Mislim, da je dobro vedeti, zakaj in kaj je predstavljal in še vedno predstavlja 8. marec. Tudi mi smo ga skomercializirali, ga prilagodili današnjemu času in našim željam. Mogoče tudi zato, da bo emancipaciji v celoti zadoščeno, smo ženski praznik združili tudi z našimi mučeniki. Zato drobne pozornosti veljajo za vse in vsem želim, da bi pomladne praznične dni preživeli v dobri družbi, v veselju in zadovoljstvu.
Vaša predsednica
Tekst: Helena Grebenc Gruden
Fotografije: Martin Gruden
