NOVO LETO, NOV ZAČETEK, NOVA PRIČAKOVANJA …
Pred nami so novi načrti, nov elan in pozitivne misli. Vse, kar je bilo potrebno za zaključek starega leta, smo opravili in nad inventuro nismo zadovoljni. Za mnoge dogodke smo se dogovarjali in zelo malo aktivnosti nam je uspelo realizirati. V decembru smo odpovedali prednovoletno srečanje, telovadbo, program demence in srečevali smo se samo v malih skupinah z vsemi potrebnimi potrdili. Čeprav nam je Občina v tem času pričarala kar nekaj lepih prazničnih dogodkov, so predvsem mlajši člani želeli, da gremo za advent še kam drugam … na lučke, lučke.
Odločili smo se za Mozirski gaj in mimogrede še za Radmirje. Tako smo se nekega decembrskega meglenega popoldneva odpeljali proti Kamniku, čez Gornji grad do Radmirja. In zakaj ravno Radmirje? To je končno neka mala vasica na rečni terasi razširjene Savinjske doline. V megli je bila vas prazna in nikjer nikogar. Nič posebnega, smo dejali. Toda zgodovina in predvsem umetnostna zgodovina govorita drugače. Že v 15. stol. je na Stražah nad vasjo stala kapela sv. Barbare. Nekaj stoletij pozneje je zaradi romarske poti kraj doživel pravi razcvet. Vzroki so bili velika lakota, stiske ljudi in živinska kuga. Romarji so prihajali in verjeli v dobra dela in rešitev čudodelnika Frančiška Ksaverja, katerega sliko so postavili v Marijin oltar. Za njegovo popularnost in slavo so veliko doprinesli jezuiti, katerih zaščitnik je bil. V svojih knjigah in zapisih so opisovali čudeže in širili dober glas o slovenski božji poti daleč naokoli, tudi čez naše meje. Leta so tekla, število romarjev je naraščalo in darovi so prihajali tudi iz kraljevskih dvorov in plemiških družin. V zakladnici so se zbirale zlate sakralne dragocenosti: razni predmeti in liturgična oblačila. Tako so lahko leta 1725 na temeljih stare kapele sv. Barbare postavili novo cerkev sv. Frančiška Ksaverija in jo obogatili z novimi oltarji. Ker se vedno vsak razcvet tudi konča, je Radmirje to doletelo ob koncu 18. stoletja, ko je Jožef II. romanja prepovedal in so počasi zamrla.
Arhitekturo cerkve so spreminjali in dograjevali tudi pozneje. Stavba je postala prostornejša, vendar slogovno skromno baročna. V notranjosti pa nas je presenetila ogleda vredna oprema in pet baročnih oltarjev. Tudi radmirska zakladnica z dragocenostmi je ostala in želeli smo videti, kaj je v njej. Bila sem malo razočarana, da so vse zlate predmete oddali v muzejske depoje. Bila pa sem vesela, da smo si lahko ogledali celotno zbirko baročnih mašnih plaščev.
V dnevnem časopisju sem zasledila, da so v Belgiji lani imeli nenavadno modno revijo tridesetih mašnih plaščev in ogrinjal, ki so jih prvič po petdesetih letih prikazali javnosti. Po slikah manekenov sodeč, so bili videti novejšega izvora, kot so plašči v Radmirju. Mi smo videli drugačne kroje, dragoceno ročno izdelavo ter zelo bogato vezenje z zlatom in srebrom. Vsa razstavljena oblačila so bila darilo avstrijskega, poljskega, francoskega in neapeljskega plemstva. Med njimi je bil tudi lastnoročno izdelan mašni plašč Marije Terezije, ki je nastajal med leti 1740 do 1780; dva plašča je darovala poljska kraljica Marija Jožefa (iz 1753); sledila so darila matere francoskega kralja Ludvika XVI (iz leta 1763), cesarice Elizabete Kristine in Karla VI (iz leta 1740) in še mnogo drugih. Nisem jih preštela, ampak bilo jih je kar veliko. Vse skupaj je naredilo na nas dober vtis in odhajali smo z mislimi o neverjetnih biserčkih, ki se skrivajo na našem podeželju.
Umetnostni zgodovini v Radmirju bi v poletnih dneh sledile naravoslovne urice in popoln razcvet v Mozirskem gaju. V prednovoletnem času nam je Ekološko hortikulturno društvo Mozirje ponudilo že šesto Božično bajko Slovenije. Cvetlični park, zeliščni in japonski vrt, drevesa in grmovnice, etnografske objekte in celoten Muzej na prostem je prekrila zimska belina. Dobra podlaga za pridne organizatorje, ki so uspeli preko vseh 7 ha površine in na vse, na kar se je lahko, napeljati rekordnih 1,7 milijona LED lučk. Sprehod med njimi iz ene zgodbe v drugo nas je kar malo popeljal v otroško sanjavo radost. Še posebno zadovoljni smo bili na koncu. Pred Kmečko hišo smo se po ogledu kljub vsem opozorilom in prepovedim lahko ogreli zunaj na klopcah in se veselili zelo dobrega kuhanega vina in čaja. Kostanja, ki so ga merodajni vsepovprek priporočali za konec decembra, niso pekli, ker je v tem času že malo črviv in črn … Ampak Štajerci pač znajo!.
Sedaj je že januar in vse naj bi bilo drugače in bolje. Vendar prihajamo v nov omikronski val, ki je za razliko od prejšnjih blažji in do našega počutja prijaznejši. Kljub temu smo ta mesec odpovedali vse načrtovano, razen telovadbe s fizioterapevtko ob četrtkih, z omejenim številom udeleženk. Nekatere zdravstveno-rehabilitacijske aktivnosti morajo vseeno delovati.
Po najnovejših navodilih ZDUS-a in na podlagi 114. člena PKP6 ter na priporočila pristojnih institucij tudi za februar odpovedujemo vse aktivnosti, razen telovadbe s fizioterapevtko ob četrtkih.
Sporočam, da tudi letos Občnega zbora (OZ), napovedanega za 19. februar ob 10.00 uri, na OŠ Primoža Trubarja v Velikih Laščah ne bo. Izvedli ga bomo korespondenčno kot lani. Vpogled v gradivo in poročila OZ bodo vsi člani od 25. februarja naprej imeli pri svojih poverjenikih. Zahvaljujem se za razumevanje in ostanite zdravi!
Tekst: Helena Grebenc Gruden, fotografija: Martin Gruden
