Še pred in tudi med poletnimi vročinskimi valovi nas je Niko Samsa člane DU-ja popeljal po Kamniku, Kranju, Škofji Loki, ljubljanskem Etnografskem muzeju, Cukrarni, z ladjico po Ljubljanici in na Livado. V juniju smo z Jožico Mavsar Nosan obiskali še botanični vrt družine Knaus na Hribu v Loški dolini, Loški potok in Cerkniško jezero. Začetek julija pa je bil rezerviran tudi za počitnikovanje v Dalmaciji.
Vodilo naših počitnikovanj je vedno bilo iti na Jadransko morje. Oditi najmanj za teden dni tja, kamor sami ne moremo in bomo težko še šli. Obiskali, spoznali, raziskali … naj bi vedno druge kraje. Nujno pa je bilo oditi z avtobusom iz Velikih Lašč (in nazaj), da smo lažje obvladati težko prtljago. Pomembno je tudi bilo, da je skupina prvenstveno sestavljena z DU člani, ki se med seboj poznamo, si pomagamo, nadzorujemo drug drugega in se imamo lepo. Tradicionalno že desetič smo bili vzdolž dalmatinske obale in na otokih. Vse je arhivirano na spletnih straneh DU in v desetih fotoknjigah, ki jih lahko prelistate v društveni sobi. Na kratko so se aktivnosti zvrstile po naslednjih destinacijah:
Leta 2014 smo spoznavali otok Hvar. Bivali smo v Jelsi; obiskali smo tudi mesto Hvar, Stari grad, Vrbosko in Kukljeve. Z ladjico smo odpluli na otok Brač in se kopali na Bolu. Celoten otok Vis smo prevozili in spoznavali leta 2015. Bivali smo v mestu Vis v hotelu Issa. Obiskali smo tudi Komižo. Pod Velebitom v Starem Gradu smo bili leta 2016. Hladili smo se v Paklenici in na ladjici v Zrmanji. Spoznavali smo Zadar in ob povratku uživali na slapovih Krke. Leta 2017 smo bivali v bungalovih v Baški Vodi. To leto smo obiskali tudi Plitvička jezera in jih prehodili po najdaljši različici. Leta 2018 smo bili v Veli Luki na otoku Korčula. Seveda smo si ogledali tudi staro mestno jedro mesta Korčula in se vračali skozi Ston, Neum in Neretvo. Zadnji trenutek pred covidom-19 smo leta 2019 še uspeli počitnikovati v Vodicah in obiskati otočka Prvič in Zlarin. Potem pa leta 2020 nismo šli nikamor. Zato pa je bilo zelo lepo bivanje leta 2021 v Biogradu na moru in naslednje leto 2022 na otoku Lastovo v hotelu Solitudo. Otok smo spoznali po celini z avtobusom in ga tudi obpluli v celoti. Spomini z lanskih počitnic (2023) na polotoku Murter so še vedno sveži in vtisi na čudovito plažo pri hotelu Colentum so nepozabni.
Ampak letošnji Dugi otok je bil ponovno čisto drugačen. V družbi mnogih malih otočkov še sodi v skupino Kornatov, saj je na njegovem južnem delu zelo znan in turistično obiskan nacionalni park Telašćica. Pred leti smo ga že obiskali, se kopali v slanem jezeru in se sprehodili do vrha prepadnih klifov na zahodni strani otoka. Bilo je vratolomno, lepo in s kristalno čisto vodo … Letos je bila priložnost spoznati še ostali osrednji in severni del otoka. Čez vso dolžino ga povezuje asfaltirana cesta, ki edina dokazuje, da obstaja civilizacija. Idealno za tiste, ki želijo umirjene počitnice brez velikega turističnega pompa. In popeljali smo se pa tej poti:
Dugi otok s starejšim imenom Isola lunga, ki je bil prvič napisan v glagolici leta 1460, sodi v Zadrsko otočje in leži zahodno od otoka Pašmana in Ugljana. Po dolžini meri skoraj 45 km, po širini ponekod pa samo 5 km. Poraščen je z nizkim zelenjem in borovim gozdom. Ima več kraških dolin in polj in ni nobenih izvirov pitne vode na njem. Pridelava poljščin je bila možna samo v zimskem času, ko je vedno dovolj deževnice. Zato je otok redko naseljen, saj ima samo trinajst ribiških zaselkov. Med njimi je Brbinj s trajektnim pristaniščem, kjer smo pristali, in Veli Rat s svetilnikom na severnem delu otoka. Na južnem delu je v zalivu glavno mesto Sali, ki je tudi upravno središče za cel otok in potem manjši zaselki po zalivih. Tudi Božava, kjer smo bivali, je bilo majhno naselje, položeno v hrib ob zalivu in s poljem v ozadju. Imelo je vse, kar potrebujemo za počitnikovanje: pristanišče z jahticami, trgovini, nekaj lokalov, cerkev, ambulanto, hotel višje kategorije z bolj urejeno okolico in hotel, bolje kar naselje Lavanda z depandansami, kjer smo bivali mi.
Ker smo letos zamenjali prevoznika in agencijo, je bilo na začetku nekaj nejasnosti, vendar smo hitro vse uredili. Edina težava, ki je ostala, je bil pri hotelu slab dostop do morja za invalide in tudi za nas starejše. Tudi manjši bazen s sladko vodo ni odtehtal pomanjkljivosti urejenega kopališča. Za tiste malo mlajše ni bil problem iti na kopanje do prvega peščenega zaliva, na FKK plažo ali celo peljati se na Veli Rat, kjer je bilo kopanje sanjsko. Tam sta bila v senci borovcev tudi dva avtokampa, bife in restavracija čisto pri morju, urejene sanitarije, športni objekti, igrala za otroke … Tudi Božava v okolici »našega« hotela ni zaostajala za podobno ponudbo.
Avtokampa v bližini ni bilo, športni objekti in igrala pa so bili, vendar se je izkazalo, da ne preveč uporabljeni. Gotovo tudi zato, ker enostavno ni bilo turistične gneče, kar je nam popolnoma ustrezalo. Na morje smo prišli zaradi slane vode, plavanja in uživanja v mediteranski klimi.
Bivanje s hotelskimi storitvami je bilo kategoriji ustrezno, z običajnimi manjšimi težavami: s preveč ali premalo trdimi posteljami, nedelovanjem nekaterih TV ali TV programov. So pa vse sobe, celo apartmaje smo imeli, bile opremljene s klimo. Pohvalno je bilo tudi vzdrževanje higiene po objektih in okolici. Zanimivo je bilo, da so vsa ta dela opravljali mladi, ustrežljivi in diskretni tujci/ke iz Indije, Pakistana … V angleščini, »z rokami« in telefoni – prevajalniki, so se pogovarjali z nami, nam pomagali s prtljago; bili so res komunikativni, zanimivi in simpatični.
V ponudbi počitnikovanja je bil tudi poldnevni izlet z avtobusom na Veli Rat in vzpon na največji svetilnik na zahodni jadranski obali ter na včasih zelo lepo, danes pa zelo zanemarjeno plažo Sakarun. Izlet s čolnom na otok Zverinac je bil zaradi zelo razburkanega morja samo enkrat. Zelo lepo in mirno morje pa smo imeli, ko smo z ladjico cel dan pluli po celi vzhodni obali otoka vse do Salija. Postanek je bil na otoku Iž, kjer so pohodniki šli na bližnji hrib; nekateri so šli na kopanje, drugi na sprehod po mestu Veli Iž in nato vsi na sladoled. Po ogledu Salija smo ob povratku imeli kosilo na ladji. Bil je sončen dan poln sklepanja novih poznanstev in komunikacije z drugimi udeleženci.
Zanimivo je bilo, da smo se letos z ostalimi hotelskimi gosti bolj pogosto družili. Mogoče zato, ker se nam je v zadnjih 10 letih zgodilo marsikaj in se je na srečo zelo pomladila DU ekipa, ki je bolj in hitreje dojemljiva za spremembe in drugačnost. Vedeti pa je treba, da smo na vseh omenjenih tradicionalnih počitnikovanjih (od leta 2014 do leta 2024) bili DU-jevci dobra homogena celota, ki je nastopala v in za DU Velike Lašče. Zasluge in zahvala za ta počitnikovanja in spomine nanje gre Mariji in Petru Trotovšek, Heleni in Martinu Grebenc Gruden ter vsem v takratni in sedanji sestavi Upravnega odbora.
Želeli bi, da se vsaj del te ideje nadaljuje, spoštuje in ohranja.
Tekst: Helena Grebenc Gruden
Fotografije: Niko Samsa (izleti), Martin Gruden (Dugi otok)
