Na začetku marca nam je član Oldtimer cluba Škofljica JOŽE ZALAR predstavil desetdnevno potovanje z avtomobili Yugo 45, 55, 60, starejšimi od 30 let.
»Po težki operaciji na začetku leta 2023 in dolgem okrevanju, ko ti misli prepletajo različni scenariji o prihodnosti, je bila ena izmed idej, da bi se v primeru, če bo vse v redu z zdravjem, rad zahvalil prijateljem po celem svetu, ki so mislili name in me podpirali, z enkratno avanturo po republikah bivše Jugoslavije z ikoničnim jugoslovanskim vozilom.
Yugo velja kot najslabši avto na svetu. Mit ali resnica?
Poudarek je bil seveda predvsem na kulturi in kulinariki, saj je hrana na tem področju najboljša na svetu.
Zbor avanturistov, ki so ga sestavljali Slovenci, Angleži, Norvežani, Danci in Američani je bil v Ljubljani 8. novembra 2023. Z minibusom smo se odpeljali do Brnika, od tam do Beograda, kjer smo prestopili za Tirano, nato do Ohrida z avtobusom.
Po celodnevnem cijazenju smo imeli pristno makedonsko večerjo z živo domačo glasbo. To je bil prvi stik tujcev z balkansko kulturo; navdušila jih je.
Naslednji dan smo imeli prvi brifing – kratek sestanek in potem spoznavanje z vozili, ki jih je bilo treba opremiti v dirkaškem slogu. 9 vozil smo pridobili v Ohridu; 6 Yugov smo predčasno pripeljali na Ohrid iz Slovenije. Toda od teh 9 sta le dva pripeljala do nasprotne strani jezera, ostali pa so eden za drugim obtičali ob cesti in čakali na pomoč naših čarodejev – mehanikov Boštjana in Boštjana.
Popis napak in popravil se je večal iz minute v minuto. Nekaj se je popravilo na licu mesta, ostalo v mehanični delavnici, kjer bi morali ta vozila že pripraviti in preizkusili. Računali pa so.
Dan je minil, prijeten večer tudi, naslednji dan pa štart na glavnem pristanišču Ohridu. Cilj Leskovac v Srbiji, najdaljši dan po kilometrih, več kot 440, koliko nas bo doseglo cilj. VSI! Prišli smo vsi; nekateri brez zapletov, večina pa z dobro segretimi vozili (zakuhali so kljub novembrskim temperaturam). Prehod meje je bil komedija. Za slovenska vozila ni bilo problema, za vozila z makedonskimi tablicami pa je policist želel, da je pri prehodu vsakega prisoten lastnik vozila. In nikakor ni mogel doumeti, da je lastnik 9 vozil en človek. A smo tudi to rešili.
Naslednji dan, 11. novembra, je bilo deževno in oblačno. Zaradi vremenskih nevšečnosti in bližine Kragujevca smo spremenili ruto. V Kragujevcu, rojstnem mestu naših vozil, smo našli prodajalno in nakupili kar nekaj prepotrebnih kosov za naša vozila. Kupili smo tudi dva originalna, še zapakirana Yugo avtoradia. Od tovarne pa so ostale le ruševine.
Pot smo nadaljevali do mesteca Arilje, kjer nas je sprejel tamkajšnji župan. Že v trdi temi smo prispeli na Zlatibor. Vsi, razen enega. Blaž in Rok sta imela posebno doživetje – malo generalko. Preko poznanstva jim je bivši dirkač Yuga na dvorišču neke delavnice razdrl motor, poravnal glavo motorja, zamenjal tesnila, hladilnik in vodno črpalko. Voznika sta bila zvečer izmučena do kraja, a konec dober, vse dobro. Prespali smo v kraju z lepim imenom Zlatibor, priljubljenem zimskem in poletnem središču planine, ki je mesto v malem.
Naslednji dan, krajša pot in lažji dan. Dokler nismo prispeli do meje. Sesul se jim je računalniški sistem. Nismo se premaknili več kot uro; potem se je neki pametni organ vendarle spomnil, da imajo pisala in papir. Ročni popis vseh prestopnikov meje. Lahko si predstavljate, da Črnogorci, ki ne slovijo ravno po hitrosti, tudi pišejo bolj počasi. Na drugi strani meje se je kolona vozil v nasprotno stran razpotegnila kar na 10 km. Na to smo kmalu pozabili v prisrčni obcestni krčmi ob dobrem kosilu izvrstnih lokalnih dobrot.
Pot do Podgorice, prestolnice Črne gore ni bila nič posebnega. Naša vozila smo z dovoljenjem lahko parkirali na glavnem trgu v mestu. Zvečer pa smo naredili ob fontani spektakularne posnetke. Večerja v eni najboljših morskih restavracij, vzdušje na višku.
Že je 14. november. Krasna vožnja, na meji nobenih težav, kosilo v obcestnem hotelu in že smo bili v BiH, v Mostarju, biseru, ki ga morate obiskati. Spali smo 100 metrov od starega mostu, ki je daleč najbolj znana znamenitost v mestu ob reki Neretvi. Mostar, sončno mesto, nikoli ne razočara.
Naslednji dan smo krenili proti Šibeniku. Kosilo smo si privoščili v Etno vasi pred hrvaško mejo. V restavraciji imajo najdaljši roštilj, kar smo jih videli; površina žara je več kot 12 m2.
Vstopamo v EU; pričakujemo zaplet. Toda nobenega problema, nobene gneče. Grem do carinikov, ampak se samo smejijo. Prispemo v Senj; ekipa se razgubi; navigacija vsakemu kaže drugo pot. Dobimo se v Šibeniku na obali pred hotelom v razmaku 20 minut, čeprav smo vozili vsak po petih različnih cestah.
Na poti smo že šesti dan. Iz Šibenika štartamo v sončnem vremenu do Maslenice in se ustavimo na mostu. Od tam pa panoramska vožnja po Jadranski magistrali. Ob postanku za kavo Skandinavci skočijo v morje, ki ima še vedno 13 stopinj. Zapeljemo se do Karlobaga in povzpnemo na Velebit. Tik pod mejo oblakov se ustavimo za ogled panorame na otok Pag in zaledje. Prekrasno. V Gospiču se nam pridružita še dve vozili, ki sta prispeli iz Slovenije. Zapeljemo se do Narodnega parka Plitvice s 16 večjimi in manjšimi jezeri, ki sodi med najlepše naravne stvaritve v Evropi. Skrenili smo še do Željave, ki je bila največja letalska vojaška baza Jugoslovanske ljudske armade. Polovica ekipe se udeleži dirke po pisti, ostali pa se odpravimo v podzemlje pogledat ta veličastni kompleks. V večernih urah prispemo v Plitvice, kjer se opravijo manjši servisi na naših starodobnikih.
Osmi dan. Iz Plitvic krenemo dokaj zgodaj. Prečkamo mejo čez reko Kolpo pri Žuničih in že smo v naši zadnji republiki bivše Jugoslavije – Sloveniji. Ljubo doma …. V vasi Adlešiči nas sprejmejo gasilci, ki so nam prirediti sprejem z vodno prho. Sledita blagoslov in kratka maša. Okrepčali smo se z dobrotami na belokranjski način, pečenko, ki jo prinesejo kar na pokrov vozila. Daljša vožnja skozi Kočevje do Portoroža. Nočna vožnja iz Portoroža do Seče je bila posebno doživetje.
Prenočili smo v Hotelu Kempinski (vse so nam lepo zaračunali). Zjutraj smo se zapeljali do Pirana. Dobili smo dovoljenje za fotografiranje na Tartinijevem trgu. Sledila je vožnja do Črnega kala, kjer smo se ustavili v bistroju s pogledom na novi viadukt. Pot je vodila čez Dutovlje in Sežano v Križ na krasu, kjer smo imeli prestavitev kraških dobrot, jote in pršuta. Kozarec terana se je ob tej priložnosti prilegel. Nadaljevali smo skozi Štanjel, Ajdovščino proti Bovcu ter po dolini reke Soče na naš najvišji gorski prelaz Vršič. Eno vozilo je bilo potrebno potegniti zadnjih nekaj serpentin, ker se je ustavilo na napačnem mestu. Zvečer krepka večerja, kmečka pojedina in počitek v Kranjski Gori.
Zadnji, deseti dan, 18. november. Po ledenem jutru in drgnjenju vetrobranskih stekel smo se odpravili proti Mojstrani, od tam do Radovne. Gorenjski biser Bled smo obkrožili tako, da so si ga lahko vsi ogledali z vseh strani. In nato do Ljubljane, preko Škofljice do gradu Turjak. Tu so nas pričakali člani OTC Škofljica v svojih rumenih majicah. Na Turjaku pa rompompom do jutranjih ur.
Namen Yugo rallyja 2023 je bilo avanturistično popotovanje po vseh republikah bivše Jugoslavije s starodobnimi vozili Zastava Yugo, druženje enako mislečih ljubiteljev starodobnikov, odkrivanje pristne domače kulinarike in degustacija lokalnih pijač. Spoznavanje kulture bivše države in druženje z lokalnih prebivalstvom.
Pot: Ohrid (Severna Makedonija) – Leskovec (Srbija) – Zlatibor (Srbija) – Podgorica (Črna gora) – Mostar (Bosna in Hercegovina) – Šibenik (Hrvaška) – Plitvice (Hrvaška) – Portorož (Slovenija) – Kranjska Gora (Slovenija) – Turjak (Slovenija). Pot poteka po regionalnih cestah.
Prevozili smo 2.500 km, prispeli VSI, poškodbe NOBENE (večje).
Avto – je; YUGO je avto in to sploh ne slab; potrebuje samo malo ljubezni, pa je.
Med pripovedovanjem smo si ogledali fotografije, za katere je poskrbel Matic Klanšek; nasmejali smo se ob gledanju dveh krajših filmov. Nikoli pa se ne ve, kam bodo Jožeta Zalarja in njegove prijatelje starodobniki popeljali prihodnje leto.
Ana Pia Debeljak
