Letošnje novo leto se je več kot 5000 mladih iz 48 držav sveta odločilo preživeti v Ljubljani. Naše glavno mesto je bilo določeno za gostiteljico 46. Evropskega srečanja mladih, ki ga vsako leto organizirajo bratje iz Taizeja. Taize tudi v Velikih Laščah ni čista neznanka – mladi so tudi iz naših krajev zadnja desetletja odhajali v to mirno vasico v Franciji, kjer se bratje trudijo z mislijo na mir in solidarnost povezati mlade katoličane, protestante in pravoslavce. Nekateri iz naše župnije so se podobnega srečanja med Zahodom in Vzhodom, takrat še razdeljenima z železno zaveso, v Ljubljani udeležili leta 1987, drugi pa so se udeležili kasnejših novoletnih srečanj v različnih evropskih mestih.
Kaj je tako posebnega na tem srečanju? Mladi ne spijo v hotelih in hostlih, ampak pri družinah, ki jih sprejmejo za nekaj dni pod svojo streho. Žal župnija Velike Lašče zaradi preslabe povezanosti javnega prometa ni bila izbrana za eno izmed župnij gostiteljic, kar pa ni pomenilo, da mladi tu niso našli gostoljubja. Ker je bila najbližja gostiteljska župnija Škofljica, je to sicer prineslo nekaj dodatnih logističnih zahtev, a tudi to ni bilo ovira.
Srečanje je sestavljeno iz jutranje taizejske molitve v župniji gostiteljici, pogovorov, opoldanske molitve v ljubljanskih cerkvah, delavnic na najrazličnejše teme in večerne molitve v Stožicah. Sploh zadnje je bilo nekaj nepredstavljivega – polna Arena Stožice, mladi iz vseh koncev Evrope in širše, tišina in spevi.
Ko so v sredini decembra objavili, da potrebujejo nastanitev za še 2000 mladih, smo se vabilu odzvali tudi sami. V naše pisarniške prostore v Ljubljani smo prinesli napihljive blazine in nekaj hrane, da smo lahko sprejeli 3 Poljakinje in dekle iz Ukrajine. V nedeljo, na zadnji dan starega leta, smo pobrali še dva fanta in se odpeljali v Velike Lašče. Po maši smo se ustavili še na kavi, ogledali pa smo si tudi naše kraje in cerkev na Veliki Slevici. Ob slikanju s konji na Ulaki smo bili deležni tudi mavrice v celem loku.
Naslednji dan je dekle iz Poljske na klarinet skupaj z velikolaškimi orglami zaigralo Sveto noč, mladi romarji, ki so spali v naši župniji, pa so si ogledali tudi Trubarjevo domačijo.
Marko Gruden
Več pa v utrinkih gostiteljev:
V mladih letih sva se kot dijaka in kasneje študenta udeleževala evropskih novoletnih srečanj mladih, ki jih prireja skupnost bratov iz Taizeja v Franciji. Tako sva imela priložnost obiskati kar nekaj evropskih mest in se tam srečati z mladimi iz mnogih evropskih držav. Vedno sva imela pozitivno izkušnjo; deležna sva bila neverjetne odprtosti in gostoljubja družin, ki so bile pripravljene v svoje domove sprejeti popolne tujce, jim nuditi svoj čas, hrano, spoznavati različne kulture in krščanske vere, jih za nekaj dni vzeti za svoje. S teh srečanj smo se domov vračali z zavedanjem, da smo si kljub različnosti tako zelo podobni – bratje v Kristusu. Taizejski duh se da še globlje začutiti v Taizeju, majhni vasici v Burgundiji, kamor predvsem v poletnih tednih prihajajo iskalci miru z vsega sveta; nekateri ostanejo tam tudi več tednov, celo mesecev. Tudi sama sva se tam napajala ob izviru Miru in kasneje tja nekajkrat popeljala tudi najino družino.
Najina velika želja je bila, da bi lahko gostoljubje, ki sva ga bila tolikokrat deležna, nekoč lahko povrnila. Zelo sva se razveselila novice, da bo tokratno novoletno srečanje mladih v Ljubljani in hvaležna sva župniji Škofljica, da nas je sprejela kot eno izmed gostiteljskih družin; skupaj smo gostili 74 mladih iz 8 držav.
V naš dom smo sprejeli dve dekleti s Poljske, Marysio in Karolino. Večkrat sta poudarili, kako zelo gostoljubni in prijazni smo Slovenci in kako čudovito deželo imamo. Skoraj 5 tisoč mladih iz Evrope in Egipta je bilo nastanjenih skoraj izključno le pri družinah, kar je prava redkost. Slovenci smo se resnično izkazali kot izjemni gostitelji, ki smo mlade romarje crkljali tudi z bogato slovensko kulinariko kljub priporočilu o skromnem zajtrku in kosilu. Mnogi so mladim razkazali tudi lokalne geografske in kulturne znamenitosti.
V teh štirih dneh smo mladim dali svoj čas, svoj dom, a dobili mnogo več. Doživeti silvestrovo na festivalu mladih, kjer poka od mladosti, veselja do življenja, spoštovanja drugačnosti, iskanja tistega, kar nam je skupnega, in doživeti 10-minutno tišino 9-tisočglave množice v Areni Stožice – neprecenljivo
Ajda in Simon Kokelj
Prišli so v četrtek pozno zvečer; ura je bila že krepko čez deset. Toliko časa je v župniji Škofljica trajalo razporejanje mladih romarjev na nastanitve in Jože je čakal do zadnjega. Že na dvorišču so se predstavili: Hanna in Jan iz Nemčije ter Lukian in Luka iz Romunije. No, to bo pa zanimiva kombinacija, sem pomislila. Ob čaju in pogači so malo več povedali o sebi. Petintrideset- in osemnajstletna Romuna živita v manjšem mestu ob ukrajinski meji; Lukian je pravnik, Luka pa še srednješolec. Jan je doma iz mesta Singen ob Bodenskem jezeru; Hanna prihaja iz Stuttgarta; oba študirata v Tübingenu. Ob tem sva se spogledala. Kako je mogoče, da sta se znašla ravno na Rašici, rojstni vasi Primoža Trubarja, ki mu je ob pregonu iz domovine prav mesto Tübingen dalo zatočišče in ga sprejelo z akademskim spoštovanjem. Tam se je tudi rodila slovenska pisana beseda. Seveda nista vedela, kdo je bil Primož Trubar in kaj je tam počel, kar je razumljivo za mlada naravoslovno usmerjena Nemca. Takoj je bil izdelan načrt o ogledu Trubarjeve domačije. Spat smo šli krepko čez polnoč in vedela sem, da bodo naslednje noči kratke s premalo spanca.
Sledili so štirje dnevi, ko smo dihali duh Taizeja ob jutranjih in večernih pogovorih z mladimi romarji, ki so v naju prebudili še žive spomine na čas, ko sva bila tudi sama udeleženca tovrstnih srečanj. Opazovala sva različnost najinih mladih gostov in se ob tem zabavala: Nemca tiha in zadržana, Romuna ob vsakem vprašanju pripravljena na razpravo; Nemca ob dogovorjeni uri pri mizi oz. avtomobilu, Romuna še v pižamah; Nemca z vprašanji o znamenitostih Ljubljane, Romuna pa, kje je v Ljubljani mogoče jesti čevapčiče.
Ogled Trubarjeve domačije na novega leta dan, ki ga je kljub zaprtju omogočil direktor Zavoda Trubarjevi kraji Matjaž Gruden, je bila res dodana vrednost k vsem vtisom o Sloveniji, ki so si jih mladi romarji v teh štirih dneh nabrali. Zaključno dejanje je bilo novoletno kosilo ob naši družinski mizi, ki se ga je udeležila tudi hčerina družina in nas je povezala v eno veliko mednarodno družino.
Ob slovesu sta Hanna in Jan obljubila, da bosta obiskala Trubarjev grob v Tübingenu in v našem imenu prižgala svečko. Kako je svet majhen, če so srca velika in odprta.
Marija in Jože Stritar
Vtisi mladih romarjev:
Če bi morala taizejsko srečanje v Ljubljani opisati s tremi besedami, bi uporabila tri besede: posluh, pozornost in gostoljubnost. Začela bom z zadnjo: zame je bila to prava lekcija gostoljubja in prijaznosti, ki sem ju doživela pri naši gostiteljski družini. Pa ne le to – zelo sem bila ganjena nad odprtostjo in zanimanjem ljudi, ki mi jih je Bog poslal v tem času. Ob pogovoru z mnogimi mladimi mislim, da je večina od nas izkusila resnično »biti doma«: biti sestavni del družine, župnije, »biti doma« v medsebojnih odnosih, v Cerkvi. Da ne bi zamudili vseh teh preprostih potez, besed, subtilne Božje dobrote in nežnosti, ki se razodeva v našem vsakdanjem življenju, smo morali biti pozorni in znati prisluhniti. Poslušati, kako se je Božja beseda učlovečila v določenih ljudeh, nepričakovana srečanja in predvsem molitev, ki je med nami povezala toliko različnih ljudi; tistih, ki so služili, tistih, ki so skušali najti svojo pot, in tistih, ki jim je Taize blizu. Brat Matthew je v svojem pismu za leto 2024 zapisal, da je »poslušanje dejanje ljubezni« in »ko nekoga nesebično poslušamo, mu damo prostor za obstoj«. S temi mislimi se vračam iz Ljubljane; s konkretnim in vsakodnevnim trudom, ki ga zmorem vsak dan, a nanj tako pogosto pozabim … Ljubezen v svoji nežni prisotnosti, ki se izraža v tako preprostih dejanjih, na dosegu vsakega izmed nas.«
Marysia, 25 let, Poljska
Rada bi se zahvalila vsem za to prekrasno izkušnjo. Čudoviti ljudje ste in počutila sem se resnično ljubljeno.
Karolina, 25 let, Poljska
