Prebudile so naju dežne kaplje, ki so tolkle po strešnem oknu spalnice. Ves teden so napovedovali deževno soboto in tako se je tudi uresničilo. Kako bi bilo lepo ostati doma, kaj prebrati, si ogledati dober film in seveda kaj postoriti. Veselila sva se ekskurzije z društvom Kulturni most Lützelflüh – Velike Lašče, saj je bilo vedno lepo in poučno. Zato ignorirava vreme in se počasi odpraviva. Kakšne čevlje naj obujem in katera dežnika bi bila bolj primerna, tista velika s kljuko ali mala zložljiva? Nazadnje vzameva oboje ter odpešačiva v mrko jutro.
Na Rašici vstopiva v avtobus z nekam molčečo družbo. Kot da še niso odločeni, ali bi šli zraven ali ostali doma. Avtobus nas po mokri cesti ziblje proti Črnemu grabnu in na Trojanah je že prvi postanek. Da pot ne bo prenaporna, se okrepimo s kavo in ogromnimi, kot hlebci velikimi krofi. Razpoloženje se počasi vedri, vreme pa ne – niti na drugi strani nesojene meje med Štajersko in Gorenjsko. Nič zato, smo na toplem v avtobusu; zibajoča vožnja nas dela lenobne. A škoda je zamuditi toliko zanimivih informacij in zgodb iz preteklosti, ki so zaznamovali kraje, skozi katere se vozimo. Kot vedno, za to poskrbi g. Edi Zgonc, ki se vedno skrbno pripravi za vsako takšno vodenje. Pot skozi Celje mineva drugače, če se na njej srečaš s Celjskimi grofi, s Friderikom in Veroniko ter njuno žalostno usodo. Tudi o drugih krajih slišimo veliko zanimivosti. Tako prispemo na prvi cilj naše ekskurzije Slom, kjer vstopimo v rojstno hišo velikega Slovenca, blaženega Antona Martina Slomška, duhovnika, škofa, kulturnega delavca in narodnega buditelja. Gospa kustosinja nam z žarom in celovito predstavi njegovo življenje, čas in okoliščine, v katerih je živel. Pove veliko stvari o njem, ki jih še nismo poznali. Nisem še doživela tako srčne s čustvi obarvane predstavitve kot tokrat.
Naš naslednji cilj je Šentjur, kraj, ki je zaznamovan z rodbino Ipavec, katere moški pripadniki so bili po izobrazbi zdravniki, po srcu pa glasbeniki. Tudi tu poslušamo nadvse zanimive zgodbe in usode Franca, Alojza, Benjamina, Gustava in Josipa. Kakorkoli, njihove skladbe so močno zaznamovale slovensko domovinsko glasbo, kot tudi druge glasbene sfere. V spomin se mi prikradejo prenekatere njihove priredbe, ki so zvenele iz ust velikolaških pevcev, zbranih v različnih zborih na različnih odrih ob različnih priložnostih. Ko ob razlagi po prostoru zadoni nekaj njihovih pesmi, zraven tiho brundamo vsak s svojimi spomini na petje, na zbore in odre.
Zapustimo Šentjur polni zanimivega vedenja o družini Ipavec. Dež počasi poneha, a piha hladen veter. Čaka nas še zadnja postaja naše ekskurzije, Rogaška Slatina. Če mi je bilo prej vseeno zaradi vremena, mi je zdaj resnično žal, da se v toplem soncu ne sprehajamo po čudovitih rožnatih parkih zdravilišča in postajamo v hladni senci borov. Zopet lije kot za stavo. Tako nas mora avtobus pripeljati pred Anino dvorano, kjer je shranjena zbirka okoli 40.000 grafičnih listov, ki jih je zdravilišču podaril švicarski zbiratelj in mecen Kurt Muller, ki je pogosto zahajal v Rogaško Slatino. Podarjena zbirka je znak hvaležnosti za povrnjeno zdravje s pomočjo rogaške zdravilne vode. Republika Slovenija mu je zato podelila državno odlikovanje Častni znak svobode Republike Slovenije. Ogledamo si še edinstveno zbirko vsemogočih eksponatov, ki govorijo zgodbe iz daljne in bližnje preteklosti, slovenskega ljudskega zbiratelja Nanija Poljanca. Zapustimo Anino dvorano in kljub dežju zakorakamo proti zdravilišču. G. Edi nas opozori na Stritarjevo hišo na majhnem griču, v kateri je pozabljen od sveta preživel zadnja leta svojega življenja. Na hitro se ustavimo še v Kristalni dvorani in občudujemo prestižno opremo s pridihom preteklosti. Kar dobro navlaženi prispemo do gostišča v bližini razglednega stolpa in si privoščimo okusno kosilo.
Na poti domov je spet postanek na Trojanah, kjer se založimo s krofi za naše drage, ki nas oziroma jih čakajo doma. Hvaležni šoferju, ki nas že ves dan mirno in varno vozi po mokrih cestah in seveda hvaležni občini Velike Lašče, ki nam je to vožnjo s finančno podporo omogočila, nadaljujemo med našimi dolenjskimi griči proti domu. Kaj naj zapišem čisto za konec? Ponavljam besede predsednice društva Irene: ≫Bila je ena lepa, izpolnjena deževna sobota.≪
