Jože Škulj: »Andro, imam osem norcev. Bi še ti dopolnil to skupino?«
Andro: »Kam pa?«
Jože Škulj: »PREDMEJA.«
Andro: »Bil bi norec, če ne bi šel.«
Nedeljsko jutro. Karlovica. Temperature niso primerne mesecu. A to ni pomembno. Eni bolj, drugi manj oblečeni. Devet članov kolesarskega društva Velike Lašče je pripravljenih za podvig dneva. Jože Škulj, Frenk Kutnar, Frenk Sekundar, Tone Perhaj, Jernej Škulj, Miha Sivec, Luka Možina, Simon Kokalj in Andrej Krička se odpravimo z mislijo, da ni nič predaleč, če je le vreme, družba in prelepa Slovenija.
Že drvimo proti Lužarju. Prelep klanec. Tolikokrat prevožen, a še vedno nudi prelepo kuliso. Ups. Smo že na vrhu. Gremo na juriš. Nova Vas, Bloška Polica, Bločice in smo že na poti do Cerknice skozi Grahovo in Martinjak. V Cerknici, mestu »ŠVERCERJEV SOLI«, kuhinjskih šefic »S SLIVNICE in največjega jezera v Sloveniji, odvržemo odvečna oblačila in že drvimo proti Postojni.
Postojno prepeljemo s pozdravi na cestnih znakih, na katerih je utripalo »POČASI, POČASI.« Že napadamo Razdrto po jamborni cesti, ki je bila povezava do Trsta za ladjedelnice. Pridemo do točke, kjer se je naselje Razdrto leta 1200 omenjalo kot PREVAL. In res, prevalimo se v Vipavsko dolino.
Že drvimo proti Vipavi navzdol po stari cesti, ki še zmeraj trpi posledice dolgoletnih težkih transportnih tovornjakov, ki so sopihali in občasno tudi za večno odpihali na tem klancu.
Skozi Vipavo nas pot vodi proti Ajdovščini. Mesto, ki je logistično povezovalo IDRIJO in NOVO GORICO, RAZDRTO in PREDMEJO. Mesto, v katerem so Rimljani leta 270 našega štetja zgradili trdnjavo, ki je ščitila LOGISTIČNI CENTER s štirinajstimi obrambnimi stolpi. A ker se zgodovina piše s pomočjo najdišč in arheologije, jo je ATILA leta 451 porušil, da bi se o njej lahko kasneje pisalo.
Že sledimo tablam, ki nas usmerijo na cilj potepa – PREDMEJA.
Oči so uperjene proti obronkom Trnovskega gozda. Vzpon se prične. Nič kaj prijazen naklon ceste, ki nas bo peljala proti vrhu. Sonce je tudi na vrhuncu svoje moči, zato je gradient ceste še toliko težji. Je pa človeško telo nagrajeno z vsakim pogledom proti Vipavski dolini. Prečudovita panorama. Med vzponom se sliši divjanje gorskih kolesarjev po gozdnih progah. Jadralna padala nam ponudijo malo sence, ko letijo nad nami.
PUF, PUF in že smo na vrhu po devetih kilometrih vzpona in premaganih 700 m nadmorske višine. PREDMEJA.
Vas je nastala pred dobrimi 400 leti. Kraj je dobil ime po razpršenosti naselij, ki segajo od pašnikov do gozdne MEJE. Zato Predmeja. Gora je visoka kraška planota Trnovskega gozda med Čavnom in Nanosom. Prebivalci so obrt reje živali zamenjali za lesno predelovalno obrt.
Planota je znana po tem da nima nobenega vira pitne vode. Po poskusih avstro-ogrske monarhije in Italijanov je Slovencem uspelo speljati vodo do naselij na planoti.
Malo se okrepčamo, odpočijemo in že drvimo po planoti proti Colu. Slovenska besede còl je MITNINA, CARINA. Beseda je prevzeta iz nemške besede Zoll, kar pomeni tudi »mesto, kjer so pobirali cestnino, mitnino«.
Že zavijemo v Podkraj, preko katerega nas cesta vodi proti Kalcam. To je naselje v občini Logatec. Cesta je prečudovita, le malo obremenjujoča. Po spustih sledijo kratki vložki vzponov, tako da je tempo moten. V Kalcah zavijemo proti Planini in iz omenjene se odpravimo do Unca.
Zopet malo pavze. Ohladitev, topli obrok. Nato pa preko Cerknice, Bloške Police, Nove Vasi vse do cilja na Karlovici.
Po prevoženih 180 km in 2700 višinskih metrih cilj Karlovica. Ljudje govorijo, da je tanka črta med normalnostjo in norostjo. Mislim, da je ta linija samo malo zamegljena. Da bi podoživel nekaj, kar ti je lahko ponujeno v tako prelepem dnevu in tako dobri družbi, mora biti ta črta prehodna. Ali pa se moraš sprehajati z ene strani na drugo. Odpraviti se do Predmeje, da občutiš, dojameš, doživiš Slovenijo in njeno pokrajino, je nekaj, kar ne moreš doživeti z gledanjem skozi okno avtomobila. Lažje bi bilo: »SEDI V AVTO, GREMO NA IZLET; BAJE JE FUL LEPO«.
Vendar to ni isto. Ne moreš začutiti vetra, ko ti zapihlja po prsih in požgečka po nosu, ko sonce pripeka. Nič ne more zamenjati vonja borovcev, ki ti nudijo zavetje, ko ga najbolj potrebuješ. Ko ušesa slišijo vsak gib v gozdu. Zato je ta meja zabrisana. Zato te taka norost ponese v svet normalnosti in ekstaze, ki ti jo ponudi pokrajina, narava in vse, kar sodi zraven.
Vredno je bilo.
Andrej Krička
