V torek, 27. maja 2025, je na Trubarjevi domačiji potekal pogovorni večer Na Trubarjevem stolu, ki ga je organiziral Javni zavod Trubarjevi kraji pod pokroviteljstvom Občine Velike Lašče. Tokratni gost je bil Lado Bizovičar, komik, igralec, režiser, voditelj, ustvarjalec številnih odmevnih televizijskih projektov in eden najbolj prepoznavnih obrazov slovenskega medijskega prostora. Z njim se je pogovarjala televizijska in radijska voditeljica Nuša Lesar.
Pogovor je bil sproščen, zabaven in iskren. Sogovornika sta se dotaknila številnih tem, od Ladovega otroštva in začetkov na odru do velikih televizijskih projektov in njegovega pogleda na slavo, ustvarjanje ter osebno življenje.
V pogovoru je gost odprto spregovoril o svoji poti v svet ustvarjanja, odra in televizije. Odraščal je v Ljubljani, kjer je živel večino življenja. Le za kratek čas se je kot mladenič preselil v Nemčijo, kjer je delal in prihranil za stanovanje v Škofji Loki, kjer je preživel le nekaj mesecev, nato pa se je vrnil v Ljubljano.
Kot otrok je bil sramežljiv, a se je to z leti spremenilo. Povedal je tudi anekdoto – v otroštvu ga je namreč zbil tovornjak, kar je bil zanj trenutek, ki ga je notranje spremenil. Po tem dogodku se je začel bolj odpirati svetu.
Televizija ga je privlačila že kot otroka. Pri 13 letih je začel delati v produkciji, kjer je nosil rekvizite in kavo gostom ter opazoval, kako nastaja televizijski program. Zelo močan vtis je nanj naredil gospod Mito Trefalt, legenda slovenske televizije.
Na televizijske zaslone je prišel skoraj po naključju. Prijatelja je peljal na avdicijo za radio, službo pa je na koncu dobil on. Pozneje ga je kolega poklical, da potrebujejo nekoga za snemanje oddaje Nekega lepega dne. Tako je prišel na RTV Slovenija, a je kmalu dal odpoved saj, kot je povedal, "ne bo delal oddaj za stare mame". Vseeno je kasneje posnel 200 epizod, nato pa prestopil na POP TV, kjer je zasijal kot televizijska osebnost.
Velik del pogovora je bil posvečen projektu Slovenska muska v Stožicah, ki ga je pripravljal kar štiri leta. Vse je bilo premišljeno, analizirano in načrtovano; ni bilo prostora za naključja. V projekt je bilo vključenih kar 143 ljudi, kar po njegovih besedah dokazuje, da za dobro televizijo potrebuješ zelo veliko ljudi.
Poudaril je, da na odru uživa samo, če je dobro pripravljen. Za odrsko sproščenost so ključne vaje, dobra organizacija in odgovornost. Poudaril je, da če hočeš, da je nekaj dobro, moraš v to vložiti čas, energijo, denar in najboljše ljudi.
Po koncu tega izjemnega projekta se je dobro naspal, naslednji dan pa preživel z družino. Že takoj zatem so se mu misli usmerile k naslednjemu izzivu.
Z Nušo Lesar sta se dotaknila tudi tega, kako doživlja to, da ljudje od njega pogosto pričakujejo, da jih bo nasmejal – tudi takrat, kadar ni razpoložen. To jemlje resno, saj meni, da zabavati druge ni enostavno, temveč zahteva veliko truda, premišljenosti in načrtovanja.
Poudaril je, da je humor skrajno načrtovana stvar, ki zahteva veliko priprave in odgovornosti. Sam si vedno prizadeva za visoko raven profesionalnosti, zato ni redko, da ga sodelavci doživljajo kot zahtevnega, a je prepričan, da so odlični rezultati posledica dobre organizacije in stoodstotne predanosti svojemu delu.
Televizijo je opisal kot "svojevrstno drogo", medij, ki človeka zasvoji, saj je poln adrenalina, ustvarjalnosti in vpliva.
Zasebno je precej drugačen kot na televiziji, saj doma nima televizije, rad bere knjige in se posveča družini.
Za zaključek je Lado Bizovičar poudaril, da veliko potuje po Sloveniji in pri tem pogosto srečuje ljudi iz manjših krajev, ki ujeti v vsakodnevno rutino pogosto pozabijo, iz kako pomembnega okolja izhajajo. Ob tej priložnosti je nagovoril tudi obiskovalce in poudaril, da sta Velike Lašče in Rašica dva izmed najpomembnejših krajev v Sloveniji, saj prav od tod izvirajo začetki slovenske pisane besede.
Dejal je, da so prav krajani tisti, ki morajo svojemu kraju dati pomen, se zavedati njegove kulturne teže in to tudi negovati. Poudaril je, da je kultura temelj ter da moramo zavedno in ponosno negovati to, kar imamo, se zavedati, v kako pomembnem kraju živimo, ne le za nas, temveč za vse Slovence.
Program sta s svojim sodelovanjem popestrila učenca Glasbene šole Ribnica Enej Bor Pogorelec in Marcel Hočevar na kitari pod mentorstvom Marka Smiljanića in Erice Poropat.
Zala Mlakar, JZTK
Foto: Boštjan Podlogar
