Tretjo nedeljo v septembru smo člani in članice s pomočjo zunanjih sodelavcev in sodelavk spet uspešno izvedli dve tradicionalni društveni prireditvi: Pohod po Trubarjevi rojstni fari in Praznik suhega sadja. Težko bi poimensko našteli vse posameznice in posameznike (ker bi verjetno koga po krivici izpustili), ki so se trudili, da so obiskovalci odšli zadovoljni, nasmejani in s pohvalami.
Od Turjaka do Trubarjeve domačije
Po pogostitvi s krofi pekarne iz Grosuplja in pozdravu predsednika društva Lojzeta Senčarja smo štirje vodniki 72 pohodnikov s Turjaka popeljali proti Rašici. Letos smo spoznali še del Jezične dogodivščine, označene poti Zavoda Škrateljc, ki je zabavna gozdna šola slovenskega jezika. Božo Zalar nam je na tej novi poti ponudil vodo iz »studenca mladosti«, ki tudi v letošnji suši ni presahnil, in povedal, kako pomemben je bil nekoč zaradi večstranske uporabe.
Nekje sredi gozda me je razveselil gospod Janez Planinc, ki je v klepetu izdal, da se je pohoda udeležil četrtič, vedno se ustavi tudi na osrednji prireditvi in že večkrat si je ogledal našo razstavo jaslic. Zelo ceni društveno dejavnost, zaveda se, koliko truda in prostovoljnega dela vložimo člani in članice v take prireditve. Gospod Planinc je pravzaprav naš stalni gost in obiskovalec, saj smo mu že večkrat posušili tudi sadje.
Telesni stražar
Na Rašici nas je sprejela vodnica Marta Grčar. Spomnila nas je, da je naslednji dan (21. september, op. a.) 40-letnica odprtja Trubarjeve domačije, kar so sicer praznovali že 12. septembra. Na kratko je osvetlila pomembne podatke iz življenje Primoža Trubarja in poudarila veličino njegovega dela. Kot zanimivost je omenila, da je bil Trubar zaradi močne postave škofu Petru Bonomu (po pripovedovanju obiskovalcev iz Trsta), pri katerem je živel med študijem, t. i. »telesni stražar«.
Na koncu je vodnica pohodnikom razkazala še mlin in žago, opozorila jih je tudi na obnovljen Turjaški grad.
Mimo zmajevega gnezda do cerkve
Pot proti cerkvi sv. Kancijana, kjer je bil Trubar krščen, je v sončnem vremenu minila dokaj hitro. Za popestritev so pohodniki slišali pravljico o zmajčku Poniklu in zmajčici Rašici in (morda prvič) usmerili pogled na njuno gnezdo, od koder naj bi poleteli zmaji tudi na ljubljanski most. V cerkvi je župnik Janez Selan povedal nekaj zanimivosti o teh krajih, spreminjanju podobe cerkve iz leta 1260 in turjaških grofih.
Na pohodu so se spoznale in spoprijateljile simpatične gospe Danijela, Karmen, Olga, Angelca in Erna. Dve sta za pohod izvedeli že lani na naši razstavi jaslic. Čeprav so tri že upokojene, so zelo aktivne in na spletu iščejo pohode – septembra so videle tudi objavo za našega. Pot se jim je zdela nezahtevna, vendar jim je bila všeč, zato se bodo z veseljem vrnile. Zanimiva jim je bila tudi razlaga na Rašici. Tako kot naše občanke na Turjaku se v svojem kraju udeležujejo telovadbe društva Šola zdravja, uživajo pa tudi na zahtevnejših gorskih turah.
Pestro na Gradežu
Na Gradežu se je dogajalo že vse dopoldne. Kuhali so se štruklji z nadevom iz suhih hrušk, ajdova kaša z jurčki, prosena kaša s suhimi slivami in golaž, pekle so se krače in druga mesna ponudba, strežno osebje je tekalo sem in tja, stojničarji so bili na svojih mestih.
Na vhodu so se lahko obiskovalci okrepčali s šilcem žganega in sladicami. Pod kozolcem je bilo razstavljenih 115 različnih vrst gob (užitnih, neužitnih in strupenih), ki jih je določila determinatorka Veronika Tratnik iz Hočevja, nabrali pa posamezni člani in članice v petek in soboto.
Kulturni program je napovedal predsednik društva Lojze Senčar. Po pozdravu navzočih, še posebej župana in poslanca Matjaža Hočevarja in poslanca Dejana Zakrajška, se je zahvalil vsem, ki delajo na prireditvi, Občini kot glavni pokroviteljici, JZTK, župniku Janezu Selanu, lastnikom parcel, skavtom iz stega Turjak I, Lokostrelskemu klubu Turjak, gasilcem PGD Škocjan, nastopajočim, donatorjem ter stojničarjem (ki jih je naštel v nadaljevanju) in tudi obiskovalcem. K mikrofonu je povabil župana, ki je pohvalil našo skrb za kulturno in turistično dediščino ter poudaril, da bo Občina še naprej aktivno podpirala našo dejavnost.
Nastopajoči
Učenci POŠ Turjak so pod vodstvom ravnateljice Mete Kovačič zapeli pesem o jeseni, potem pa domačine še posebej navdušili z deklamiranjem pesmi o našem Gradežu, ki jo je napisala sama (objavljena je na koncu tega prispevka).
Naši najmlajši člani Krheljčki so pod vodstvom Rebeke Merljak ter ob glasbeni spremljavi Mihe in Benjamina Merljaka ter Iztoka Ovna najprej zapeli venček o soncu in pesem Po jurčke, nato pa občinstvo pritegnili k sodelovanju s pesmijo Moj klobuk.
Pevska skupina DU Velike Lašče Marlenke je ob kitarski spremljavi Marka Šavlija zapela tri znane in priljubljene: Pošlji mu veter v pozdrav, Pleničke je prala in Vse je lepše, ker te ljubim. Simpatične pevke so bile nagrajene z bučnim aplavzom.
Zvečer je za zabavo in ples poskrbel ansambel Pojav. Tako kot lani so bili prvi na plesišču člani in članice DU Moravče. Večina se je udeležila tudi pohoda, nekaj pa le osrednje prireditve. Po uradnem delu sta nas s harmoniko ob »jurčku« zabavala še dva gasilca PGD Škocjan, ki sta prej skrbela za varno parkiranje.
Ponudba na stojnicah
Na številnih stojnicah so lahko obiskovalci nakupili izdelke domače obrti (med, testenine, več vrst ekološko pridelane moke, piškote, različno marmelado, alkoholne in brezalkoholne napitke, vložnine, mesnine, lesene in lončarske izdelke, pletenine in drug tekstil, klekljan, kvačkan ali drug ročno izdelan nakit ... ).
Proti večeru me je zanimalo, kako so stojničarji doživeli našo prireditev. Vsi so bili zelo zadovoljni, ker so bile stojnice brezplačne, in večina se ni mogla pritoževati nad zaslužkom.
Ves dan na nogah
Množica članic in članov ter zunanjih pomočnic in pomočnikov je ves dan skrbela za nemoten potek in popestritev prireditve. Kuhanje in peko sem že omenila, gostje so bili postreženi pri mizah, nekdanji čebelnjak s srečelovom je bil ves čas zaseden, otroci so prodali več kot 800 srečk. Vodniki so razlagali o delu v sušilnici in drugih vaških znamenitostih, pod kozolcem s starim orodjem so se lahko obiskovalci podučili o njihovi nekdanji uporabi, videli »mojstrice« klekljanja in izdelovanja zobotrebcev in častitljivo predico na kolovratu. Redarji so morali poskrbeti, da so obiskovalci varno parkirali in se na koncu varno tudi odpeljali.
Skavti so z različnimi igrami zabavali najmlajše, lokostrelci pa so kot vsako leto imeli veliko dela z »novimi talenti« med odraslimi in otroki.
Pogovor z Meto Kovačič
Vodja POŠ Turjak Meta Kovačič prireditve na Gradežu dobro pozna, saj so že od začetka nastopali tudi na razstavi jaslic. Pohvalila je povezovanje in sodelovanje društva z lokalno skupnostjo, navdušena je, da smo uspeli zbrati toliko sodelujočih in pripraviti toliko zanimivih stvari za stare in mlade. Njen mož je ob tem pripomnil le, da bi morali biti vodniki na pohodu glasnejši oziroma bi morali na posameznih točkah celotno skupino zbrati na enem mestu, da bi vsi slišali zanimivosti, ki smo jih povedali med potjo.
In kako je nastala njena pesem o Gradežu? Zgodilo se je spontano, ko je doma čistila slive. Zdelo se ji je, da bi bil to lep poklon delovanju našega društva, mnenje otrok je bilo pozitivno in tako smo jo vsi slišali na prireditvi.
Prej, takrat in potem
Kdor še nikoli ni organiziral podobnih prireditev, si ne more predstavljati, koliko ur prostovoljnega dela je vanje vloženega – od pridobivanja vseh dovoljenj, prijav, priglasitev in izpolnjevanja drugih birokratskih zahtev, pisanja vabil in objav, neštetih pogovorov in dogovorov z vsemi sodelujočimi, preverjanja trase pohoda, večdnevnih voženj za nabiranje dobitkov za srečelov, za dostavo hrane, klopi in stolov ter nabiranje gob pa do peke sladic, pripravljanja in pospravljanja prireditvenega prostora, celodnevnega dela na dan prireditve ... in vse do zadnje pike, ki jo bom postavila na koncu tega prispevka.
