Letos smo se v Društvu upokojencev prvič odločili za dve počitnikovanji na morju v juliju na Dugem otoku in v septembru. Na jesen je bila južna Dalmacija prava izbira. Mediteransko podnebje in prijetne temperature, čisto in toplo morje in še ravno dovolj turističnega utripa je bilo na Pelješcu v obilju.
Polotok Pelješac je dolg 65 km in širok do 6 km. Leži med Hvarom, Korčulo in Mljetom, v višini med Splitom in Dubrovnikom. Upravno sodi v dubrovniško neretvansko županijo. Pokrajina je precej skromna, kamnita in gričevnata z dolinami, kjer vzgajajo mediteransko sadje in vinsko trto. Morsko stran krasijo številni zeleni zalivi s peščenimi plažami in bogato turistično ponudbo. Skozi zgodovinsko obdobje so podobno kot v ostalem južnem Jadranu tu gospodarili Iliri, Grki, Rimljani, Bizantinci in nazadnje skoraj 500 let Dubrovnik. To pričajo arhitekturni ostanki, sakralni objekti, obrambno obzidje v Stonu in v ostalih večjih naseljih Pelješca, ter na vseh sosednjih otokih.
Do Orebiča, kjer smo bivali, smo se popeljali po novem mostu, ki povezuje hrvaški jug. Tako smo se izognili bosanskemu Neumu. Časovno smo pridobili in izgubili obisk Stona. Ampak »gradbeno čudo«, tako rečejo mostu, ki je 2,5 km dolg in 22 m širok, funkcionalen, lep, super umeščen v okolico in vreden ogleda. Sosedje radi zamolčijo, da je projektant tega objekta slovenski gradbeni inženir mostov Marjan Pipenbaher. V štirih letih so ga zgradili Kitajci in otvoritev je bila leta 2022. Postanek za ogled je bil dobrodošel in kljub temu smo pravočasno prišli na kosilo v Orebič in naš dopust se je tako pričel.
Že tradicionalno se je vsak za sebe odločil, ali bodo dnevi bolj ali manj aktivni. Organizator nam je omogočil, da nam je obalno mestece pod hribom Sv. Ilije podrobno predstavil lokalni vodič. Prvotno naselje Trstenica je nastalo že v antiki. Razcvetelo se je v 18. in 19. stoletju, ko je postalo del pomorske trgovine dubrovniške republike. Takrat je naselje dobilo ime Orebič po bogati družini pomorcev in trgovcev. Gradile so se vile, nastajali so parki in naselje je postalo pomorsko mestece kapitanov. So pa obmorska naselja, ki stavijo na idilične zalive in »bogat« turizem čisto nekaj drugega, kot so poljedelska naselja v notranjosti polotoka. Z obiskom »Vinogorja Dingač« smo ugotovili, da se trudijo tudi tam in bolj ali manj tržijo tisto kar imajo: vino, kulinariko in zgodovino. Zanimiva je bila tudi predstavitev in obisk v gotsko-renesančnem frančiškanskem samostanu na vznožju hriba sv. Ilije. V njem smo si ogledali muzej z maketami plovil, življenjepisi in dogodivščinami orebiških kapitanov. Predstavitev nas je prepričala o veličini njihovih popotovanj po svetu.
Ker za nas ni morja brez plovbe po njem in ker trajekt tokrat ni bil potreben, smo z ladjico obiskali sosednjo Korčulo. Če je mogoče Orebič bolj umirjen kraj, nam je sprehod po starem delu mesta Korčula s slovensko vodičko Lučko pričaral tisti pravi sončno poletni turistični utrip. Mogočna trdnjava vedno znova spomni na varno zavetje prednikov in tudi na svetovnega popotnika Marka Pola, ki so mu pred nekaj leti uredili nekakšen INFO center in obnovili stolp, ki kar preveč izstopa iz žlahtno-patinaste ostale arhitekture. Važno je samo promovirati zgodovino.
Ne vem, ali smo se iz tega počitnikovanja kaj naučili. Gotovo smo videli nekaj novega in nekaj starega. Predvsem pa smo se imeli teden dni lepo, sproščeno in poletno.
Tekst: Helena Grebenc Gruden/Vir: Google, prospekti, reklamni material in lastno mnenje
Fotografije: Martin Gruden
