Svet je velik. Prevelik, da bi si ga ogledali in prepotovali, kar nam ponuja. Tudi ko si ogledamo in spoznamo nekaj novega in prečudovitega in se vrnemo domov, uporabimo znano frazo. POVSOD JE LEPO, A DOMA JE NAJLEPŠE. Tudi ko spoznavamo druge kulture, kulinariko, običaje, je domačnost tista, ki jo pogrešamo.
Prečudovita Slovenija. Dežela, ko se v nekem trenutku potepaš v Alpah in gorah, po nekaj urah vožnje že plavaš v morju ali pa se namakaš v reki Kolpi. V tako majhnost ujeta taka veličina. A v tej majhnosti se še vedno skrivajo kotički, odmaknjeni od oči, ki naj bi ostali skriti našim pogledom. Ko misliš, da smo si že ogledali našo deželico po dolgem in po čez, se vedno najde kakšen takšen kraj. Še toliko bolj ga začutiš, ko se popelješ s kolesom ob spremstvu vetra v laseh, ob šumenju potoka, ki s svojim žuborenjem hladi žejna usta. Veliko je takih krajev, za katere mislimo, da smo videli vse, a našim očem vedno ostane še kaj nevidenega.
Že smo obiskali prečudovite pokrajine, ki so ujete v karpatsko gorovje. Ceste, ki vodijo z ene strani vrhov na drugo. Vsak od nas bi se vprašal, kaj je toliko zanimivega na potepanju po že prevoženih cestah. Hmmmm? V klanec so bile prevožene z ene strani, toda ne z druge. Pri spustu človeško oko ni fokusirano in sproščeno za opazovanje, kot je pri kolesarjenju navkreber. Saj vemo, da je potreben le delček sekunde neprevidnosti in že zmanjka ceste kot tudi nas na njej.
Transfagarasanska cesta. Cesta diktatorja, namenjena transportu vojaških sil. Gledano skozi prizmo dogodkov, ki se dogajajo po svetu, bi ji lahko rekli cesta zla, temačnosti. Mogoče res. A ko se pelješ po njej, te navdihuje z naravo, z druženjem z njenimi prebivalci. To niso svizci, ki tekajo naokoli z Milko v roki, ampak rjavi kosmatinci. Ti niso stigmatizirani kot pri nas doma. Tukaj so le del celote, kulise, ki jo ponuja cesta ob vožnji po njej. Nekaj, kar nas povezuje z domom.
To je tista panoramska cesta, ki je v svetu avtomobilizma nepogrešljiva. Prečudovito speljane serpentine, ki se zlijejo z okolico. Ko človeški um ne more razumeti združljivosti sodobno umetnega in nečesa naravnega. Kot da sta že od nekdaj tam. V vseh serijah o avtomobilih in revijah so del prispevkov, vključene v prelepo kuliso. Od začetnih ovinkov in ceste, ki je skrita v gozdu, se ta osvobodi na planoti obdani z vrhovi, ko se vije po prečudoviti planoti.
A ko misliš, da na poti ne moreš občutiti še lepšega pogleda, te cesta popelje na DN67C. TRANSALPINSKA CESTA. Če te prej omenjena popelje iz gozdov na planoto, lahko pri omenjeni občutiš neskončnost gozdov. Če te cesta voditelja Nicolasa popelje na planoto, ujeto med vrhove, te DN67C popelje na vrhove. Ko dosežeš najvišjo točko transalpinske ceste, prelaz Urdele, sestopiš s kolesa, se sprehodiš še nekaj sto metrov in se ozreš. Oko opazovalca se v trenutku ujame v trans. Trans neskončnosti. Pogled, ki bi si ga človek želel obdržati, odnesti domov in ga deliti z vsakomer. Trenutek, ki te prikuje na tla in obstaneš nepremično. Zato se je vredno vrniti na kraj zločina. Pred leti so bili vrhovi ujeti v meglico, kar je bil tudi dodaten čar, toda letos je bilo sonce še dodaten bonus.
Vsako popotovanje terja določene stroške, ki jih kasneje odtehta vse videno na popotovanju. Vsak cent je poplačan z videnim. Toda to popotovanje je bilo toliko lažje zaradi podpore človeka, ki ceni taka popotovanja in druženja. G. Levstek iz podjetja Tanko d. o. o je s skromnim prispevkom olajšal a dodatno polepšal popotovanje po deželi rjavega medveda in Vlada Tepesa. G. Levstek, člani društva se ti zahvaljujemo za donacijo.
Andrej Krička
