V soboto, 10. maja, se je 27 članic in članov Društva za ohranjanje dediščine udeležilo strokovne društvene ekskurzije na Goriško. V Cerju smo si ogledali pomnik braniteljev slovenske zemlje. V Lokovcu smo obiskali kovaški muzej in se udeležili daljše prireditve ob prižigu evropske oglarske kope s sporočilom miru. Dan je bil simbolno povezan z dnevom Evrope in obletnico zmage v 2. svetovni vojni, 9. majem.
Skozi Cerje poteka tudi Pot miru od Alp do Jadrana z dediščino prve svetovne vojne na slovenskem ozemlju, ki je zaradi svojega mirovnega poslanstva uvrščena na Unescov poskusni seznam svetovne dediščine.
Pomnik v Cerju
V Cerju stoji sedemnadstropni, 25-metrski kamniti stolp z veličastnim razglediščem na vse strani, pomnik braniteljev slovenske zemlje. Zanj je temeljni kamen takratni predsednik Milan Kučan postavil že leta 2002. Gradbeno je bil stolp dokončan šele leta 2011. Pred stolpom so tlakovane plošče z imeni prvih štirih (bazoviških) žrtev fašizma in z imeni donatorjev, pomembnih za gradnjo pomnika.
Z vodnikom Konradom Marušičem, ki je tudi predsednik TD Cerje, smo se sprehodili po razstavi v prvih dveh nadstropjih, kjer nam je izčrpno opisal pomembne dogodke iz 1. svetovne vojne, v kateri je umrlo skoraj deset milijonov vojakov. O Primorcih, ki so do sedaj zamenjali štiri države, soški fronti, njihovem uporu proti fašizmu in organizaciji Tigr smo si ogledali multimedijsko predstavitev. V pomniku načrtujejo dopolnitev razstave s prikazom 2. svetovne in slovenske osamosvojitve vojne.
Od Brižinskih spomenikov do »Mrtvaškega plesa«
V pritličju je pod zvezdnatim nebom v steklu na tleh v izvirni pisavi prikazano besedilo iz Brižinskih spomenikov o izvirnem grehu (v današnjem jeziku): »Če bi ded naš ne grešil, bi mu na veke bilo živeti …« Vodnik nas je spomnil na nastanek in vsebino tega dokumenta, ki prvič vsebuje slovenske besede in pomeni vstop našega naroda v zgodovino.
Nekaj posebnega je zbirka slik Rudija Španzla v tehniki olje na platnu. Izredno pretresljivo upodablja različne motive, ki so kot opomin na grozote vojne; najbolj znamenita, z mnogimi simboli in pomembnimi detajli je temačna slika Ples življenja in smrti, ki je poimenovana tudi Mrtvaški ples in slovenska Guernica.
Na vrhu stolpa smo lahko občudovali čudovit razgled proti Jadranskemu morju, na Furlansko in Vipavsko dolino ter proti Julijskim Alpam.
Med kovači v Lokovcu
Iz Cerja nas je pot vodila do Lokovca, najdaljšega slovenskega naselja, ki meri 16 km in se deli na Dolenji, Srednji in Gorenji. Po pozdravu vodnice Nade Humar in predsednika Kulturno-turističnega društva Lokovec Miroslava Šuligoja Bremca smo si ogledali izdelke lokalnih rokodelcev in si privoščili dogovorjeno malico. Vodnica nas je nato najprej spremila do cerkve sv. Petra in Pavla z začetka 19. stoletja in do pokopališča, kjer stoji zanimiv železni križ, posvečen vsem pokojnim, ki je delo domačega kovača Franca Goloba.
Nato smo si ogledali kovaški muzej (v eksponatih in slikah) v nekdanji osnovni šoli, kjer nam je nekaj o zgodovini in vsebini nekoč zelo razširjene obrti povedal lokalni vodnik. V muzeju je tudi nekaj drugih dediščinskih predmetov iz teh krajev, na primer izrezljane posode za maslo, pripravki za smolarjenje, živilske karte, različni dokumenti in drugo. V stari kovačiji, kjer nas je pričakal »upokojen« domači kovač, je bilo prav tako razstavljenih veliko kovaških izdelkov. Zdaj se s kovaštvom ukvarjajo le redki ljubitelji; enega od njih, zabavnega Timoteja Kušto, doma iz Kočevja, smo lahko občudovali pri delu pred kovačijo. Tam je bila tudi prodajna stojnica umetelno izdelanih nožev, delo butičnega kovaštva Kruška.
Slovesni razglas kot v starih časih
Ko se je množica obiskovalcev po malici zbrala pred cerkvijo, je bil pred križem z napisom Pax (mir) in letnicama 1. svetovne vojne v »kleni« stari slovenščini s pergamenta prebran slovesen županski razglas o prižigu oglarske kope. Na sejemskem prostoru smo se pred velikimi plakati že prej lahko poučili o oglarski obrti, od priprave lesa in kopišča do prižiga, pooglenitve in razdiranja kope. Celoten postopek za eno kopo traja več, najmanj 40 dni.
Med vodenim sprehodom do glavnega prizorišča nas je čakalo kar nekaj presenečenj. Kratke nastope so pripravile domače pevske, igralske, glasbene in folklorne skupine, gasilci in lovci. Ves čas nas je med potjo kot iskriva povezovalka in »zabavljačka« spremljala ena od članic domačih društev, oblečena v starodavno kmečko nošo.
Program pri kopi
Kopa, v kateri je bilo 30 kubičnih metrov lesa, je bila pred našim prihodom seveda že pripravljena, vendar je trajalo dobri dve uri do njenega prižiga. Tako smo zaradi voznikove omejitve vožnje komaj še ulovili čas, da smo se med potjo domov ustavili na poznem kosilu.
Med prireditvijo, ki jo je vodila simpatična Marjana Grčman, znana iz oddaje Na lepše, smo izvedeli, da sodeluje 30 oglarskih društev iz Slovenije, Italije, Nemčije, Švice, Francije in Poljske. Oglarstvo je vpisano v register nesnovne kulturne dediščine Slovenije in je ena najstarejših rokodelskih tehnik v svetu, ki je pomembna še v današnjem času. V Lokovcu je znana od 17. stoletja, ko je bila nujno potrebna za obstanek druge obrti – kovaštva.
Poleg bogatega kulturnega programa smo poslušali imena vseh pomembnih gostov in nato govore nekaterih od njih, med drugim besede Sama Turela, župana mestne občine Nova Gorica, ki je letos evropska prestolnica kulture, »borbeno odo miru« (kot je rekla voditeljica) Jožeta Praha, predsednika Društva oglarjev Slovenije, in poslanico miru Karla Josefa Tielkeja, predsednika evropskega združenja oglarjev, ki je bila ustanovljena leta 1997. V njej so poleg sodelujočih na prireditvi tudi društva iz Anglije, Belgije in Avstrije.
Tielke je v svoji poslanici pozival h koncu agresij in spopadov, h koncu izključevanja in vsakega nasilja, zatiranja, nespoštovanja človekovega dostojanstva in človekovih pravic. Nagovarjal je k miroljubnemu dialogu sprtih strani, k spoštovanju raznovrstnosti regij, narodnosti in kultur.
Na prizorišču so se zvrstili nešteti oglarji iz vseh društev in na posebnem stojalu prižigali oglje, ki so ga prinesli s sabo kot simbol enotnosti in povezovanja. Prav ta množica posameznikov, ki so vsi hoteli neposredno sodelovati, je po mojem mnenju zelo podaljšala prireditev. Ko so zbrano tleče oglje posamezni častni gostje in domači oglarji končno znosili v kopo ter jo slavnostno prižgali z geslom: »Naj se kadi v miru!« je bila prireditev končana.
Glavno sporočilo
Med govorniki je bila tudi Dubravka Kalin, generalna direktorica Direktorata za turizem Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport. Enako kot govori drugih gostov je tudi njen vseboval osnovno sporočilo, da je »mir vedno prava izbira«, in še mnoge druge globoke misli: »Mir namreč ni nekaj samoumevnega, ni darilo, ki ga sprejmemo brez truda, mir je odločitev! Je vsakdanji korak, ki ga naredimo v smeri razumevanja, potrpežljivosti in sočutja. Je trud, da slišimo druge tudi, ko se ne strinjamo. Je trud, da ostanemo tiho, ko bi lahko kričali. In je moč, da ponudimo roko, ko bi jo lahko umaknili. Najmočnejši so vedno tisti, ki znajo ohraniti mir v trenutkih, ko se svet okoli njih podira. Tisti, ki znajo reči: »Dovolj je, jaz izbiram mir!« In ko izberemo mir, ne izbiramo samo zase. Izbiramo tudi za druge, za otroke, ki bodo odrasli v boljši svet, in za boljšo skupnost, ki je ne delijo strah in predsodki. Mir je most med ljudmi, je temelj sodelovanja in osnova za napredek …«
In še zanimivost: voditeljica je omenila, da smo verjetno edini narod, ki na glavnem trgu svoje prestolnice nima kipa vojskovodje, ampak pesnika.
Zdenka Zabukovec
Foto: Zdenka Zabukovec in Lučka Lenič
