Z ribami, Razgledom, srčnimi pohodniki in ekipo, ki še kar ni sedla
Ko stojiš na prireditvenem prostoru na Rašici v nedeljo zjutraj in gledaš, kako prvi pohodniki pridejo do cilja in počasi zasedajo klopi in se hladijo s prvo pijačo, ekipa že začne utripati z istim ritmom. Na koncu dneva pa te zadane ena misel: vse je bilo vredno. Ves stres, vsa preračunavanja, ali bo dovolj tega, onega, ljudi … Vse to izgine, ko vidiš, da pohodniki in drugi obiskovalci pridejo. In ne le pridejo, ampak pridejo z veseljem.
Letos smo člani Planinskega društva Velike Lašče izpeljali že 32. pohod po Velikolaški kulturni poti in hkrati imeli še posebno čast, da smo ob tem gostili 53. tabor ljubljanskih planincev. Da je bil dan še lepši, je poskrbelo vreme, ki nas je končno nagradilo s soncem brez dežja.
Ampak nič od tega ne bi imelo smisla brez prostovoljcev. Letos so vsi prostovoljci sestavljali ekipo, ki je bíla kot eno. Imeli smo tiste prave roke. Vsak je delal, kot da je to njegov lastni praznik. Nobene slabe volje, nobenega prelaganja dela, samo zagnanost, nasmehi in občutek, da skupaj nekaj ustvarjamo.
Ves dan je potekal kot v mehurčku, no, če odštejemo tisti trenutek, ko je tudi mehurček za 20 minut ostal brez elektrike – in z njim še ozvočenje, blagajne, cvrtniki, hladilniki, točilni aparati … in dihanje ekipe. Sicer pa so vonj po sveže pečenem, otroci z baloni na igralih, starejši, ki so se razveselili sence in klopi, pohodniki, ki so si vzeli čas za klepet ter glasba ansambla Razgled poskrbeli, da je bilo vzdušje popolno. In ja, letos rib ni zmanjkalo! Pekli smo jih do zadnje ure in tokrat ni bilo žalostnih pogledov tistih, ki so lani ostali brez.
Ampak ne bom preveč olepševala: ta pohod ni ravno mačji kašelj. Tedni in dnevi pred njim so polni usklajevanj, iskanja ljudi, postavljanja opreme, strahu, ali bo vse dobro izpeljano. In ko pride dan D, je to maraton. Brez pavze, brez sedenja. Pa še naslednji dan, ko ni več nasmejanih obrazov in glasbe, samo mi in pospravljanje prireditvenega prostora.
Ampak ravno zaradi tega občutka, da si naredil nekaj dobrega za ljudi in da so se imeli lepo, prideš naslednje leto spet. In delaš spet. In se smejiš spet. To je tradicija. To je srce društva. In vi ste ljudje, zaradi katerih gremo naprej.
Iskrena hvala vsakemu, ki je pomagal na kakršen koli način. In hvala vsem pohodnikom in obiskovalcem. Ker brez vas naša pot ne bi bila nič drugega kot lepa, a osamljena gozdna trasa.
Se vidimo naslednje leto. Mi bomo tam. Z ribami. Z Razgledom. In z dušo.
Anamarija Rigler
