Ljudje smo radi zmagovalci. A vsem to ni položeno v zibelko. Še toliko večji smo, ko znamo poraz sprejeti kot del življenja in se iz tega nekaj naučiti. Vsi pa nismo igralci v velikih športnih dogodkih. Lahko pa smo del tega kot gledalci in doživljamo vsak trenutek s spodbujanjem in da smo tako dali vse od sebe.
Saj že imamo eno rožnato majico. Kaj lahko človek še doživi novega ob izživetem? Saj je le lov na rožnato majico z novim glavnim igralcem. Ne doživiš nič novega. Začutiš pa vzhičenje, adrenalin, četudi le za tistih 5 sekund, ko poleg tebe švigne kolesar z majico vodilnega. Še posebej če jo nosi Slovenec. Lahko se le dereš GAS, GAS, GAS ali pa OP, OP, OP. Ampak pri tem ti srce razbija, kot da se vzpenjaš z Adamovega proti Ulaki.
Kolesarsko društvo Velike Lašče opravi višinske priprave v kraju Terme di Arta, ob samem vznožju slovitega Monte Zoncolana. V neposredni bližini kraja Sutrio, ki je izhodiščna točka enega od vzponov. Odločili smo se, da gremo iz Sutria, od koder naj bi bil lažji vzpon. A v času pametnih telefonov in vseh aplikacij zgrešimo odcep. Pot nas vodi 35 km okoli Zoncolana do kraja Ovaro. Kri v žilah zaledeni. Pot od tukaj je najtežja. Ko kolesarje na Giru pot vodi po tej cesti, jih na štartu vzpona pričaka napihljiv lok, kjer piše »DOBRODOŠLI V PEKEL«. Nas ta napis ni pričakal. Sta nam pa dobrodošlico izrazila dva narisana škratka na dveh skalah. Oba nasmejana. Ciničen nasmeh. JOJ, ko bi vedeli, kam se podajate. 8 km vzpona, kjer naklon ne popušča. Pogled pa le išče za vsako serpentino, če se bo naklon zmanjšal. Nisi zmagal, ker si fizično premagal vzpona, ampak ker si psihično zdržal boj, ki ti ga nudi gora. Vmes si želiš spustiti nogo na tla in se spočiti, a to bi te le zlomilo. Pa še težko bi na novo štartal, ker je naklon peklenski. Ko prideš na vrh, se spomniš obeh škratkov in si rečeš: KDO SE SMEJE ZDAJ.
Ko opravimo bitko z Zoncolanom, se naslednji dan odpravimo proti prelazu Sappada. Prvi kraj, kjer bomo pričakali gladiatorje sodobnega kolesarstva. Z našim borcem na čelu. Preko kraja Ravascletto, kjer opravimo že 400 višinskih metrov, se spustimo v dolino, iz katere sledi še 25 km do prelaza. Cesta se neprestano dviguje do uradnega začetka vzpona na passo Sappada. Osebno mislim, da je bilo približevanje začetku vzpona težje kot sam vzpon na prelaz. Pot do prečudovite alpske vasice, ki leži na prelazu, nas vodi mimo biatlonskega centra. Kraj Sappada. Prečudovita kulisa. Pa ne zaradi prelepih alpskih hišic ampak zaradi vseh slovenskih zastav. Človek dobi občutek domačnosti. Kot da nismo v tujini. Jezik, ki prevladuje, je slovenščina. Najdemo si ovinek, kjer bomo pričakali karavano. Pogledaš levo, naravnost, po bregu dol, povsod slovenske trobojnice. Že doni po serpentinah jezik, ki ga vsi razumemo in prepoznamo. »NA ROBLEK BOM ODŠEL, BOM LUBCO S SABO VZEL …«. Tudi dež ne prežene složnosti in združenosti Slovencev pod sivimi oblaki.
Sappada in Zoncolan pa sta bila le pripravljalna treninga za zaključek. Monte Grappa. Že tolikokrat obiskana in še vedno prečudovita. Ko prideš na vrh in ti ponudi pogled, ki se razprostira pred osvajalcem. Čeprav je bila dopoldne še odeta v siv deževni plašč, je popoldne le popustila in zasijala v vsem svojem sijaju. Kot tudi vsi Slovenci, ki so se odpravili na njo. Mogoče je pa energija vseh teh slovenskih navijačev, ki so prišli dihati za rožnato majico, združeni in poenoteni pod slovensko zastavo, razbilo to sivino. Vzdušje, naelektren ambient, ki ga začuti vsak košček telesa.
Italijani so nam hoteli vzeti narodni dom v Trstu, izbrisati slovenski jezik iz manjšinskih šol. Toda tistega dne je bila Monte Grappa slovenska. Kot tudi ROŽNATA majica na plečih Slovenca. Popoln dan. Popoln izkupiček.
Kolesarsko društvo Velike Lašče
