Lašče dobe Vatikan. In v poslopje s tem imenom gostilno, pekarijo in mesarijo. Vse v duhu naslova. Hudičeve kapelice še niso pozabljene; nasprotno: zdaj šele dobe potuho. Krčmarji, takrat po pridigi patra Smrdokavre krvavo užaljeni, zdaj glasno zabavljajo: Zdaj pa bo, zdaj zares konec hudičevih kapelic. En hlev, en pastir: en birt, ena oštarija; mi pa hudiču na grbo!
V petek, 26. maja, je bila v galeriji Levstikovega doma v Velikih Laščah odprta težko pričakovana razstava
Kako je Vatikan postal Levstikov dom, ki so jo pripravile: zgodovinarka mag. Barbara Pečnik, umetnostna zgodovinarka dr. Marjana Dolšina Delač in študentka arhitekture Mija Starc.
Razstava govori o današnjem Levstikovem domu, ki je osrednja stavba na velikolaškem trgu. Poskuša predstaviti njegovo ključno vlogo pri oblikovanju lokalne identitete prebivalcev velikolaške pokrajine.
Prvotno stavbo na velikolaškem trgu, mogočno Grebenčevo hišo iz druge polovice 19. stoletja, je na začetku 20. stoletja od Franceta Podlogarja kupila klerikalna Hranilnica in posojilnica. Po temeljiti prezidavi je v njej uredila prostore za gostilniško, mesarsko in pekarsko obrt. Stavbo so vsi poznali kot Vatikan.
Ker je bil med drugo svetovno vojno Vatikan miniran in požgan, so že konec štiridesetih let prejšnjega stoletja prenovili del stavbe, ki je služil kot kulturni dom; v drugem delu so uredili bife in mesarijo. Takrat je bila dozidana tudi živinska klavnica. Prenova je potekala udarniško, v sklopu vsejugoslovanske akcije vzpostavljanja mreže zadružnih domov. Obnovo je vodila Kmetijska zadruga Velike Lašče.
Načrte za povojno obnovo je prispeval arhitekt Vinko Glanz, a so ti datirani šele z letnico 1951.
Naslednji mejnik sega v leto 1981, ko so ob 150. obletnici rojstva domačega literata Frana Levstika stavbo prenovili za potrebe kulture in jo tudi preimenovali v Levstikov dom.
V desetletjih, ki so sledila, so se zvrstile še številne manjše obnove. Že leta 1986 so v zahodnem delu stavbe uredili knjižnico in spominske sobe, posvečene Franu Levstiku, Josipu Stritarju in Primožu Trubarju. Gledališka dvorana je bila obnovljena v letih 2001 in 2002; istega leta so predelali fasado in nanjo namestili podobe velikolaških literatov iz varjene kovine, ki so delo Dušana Zekoviča – Hazeta. Leta 2005 je bil obnovljen mladinski prostor v kleti, imenovan 'pesjak'. Zadnjo obnovo zasledimo leta 2015, ko so prostor razstave iz nekdanje mesnice preuredili v galerijo.
Danes je Levstikov dom na podlagi Zakona o uresničevanju javnega interesa na področju kulture vpisan v evidenco javne infrastrukture na področju kulture, ki ga vodi Ministrstvo RS za kulturo in tako predstavlja osrednje stičišče velikolaške kulture.
Razstava obsega tri različne poglede – arhitekturni pogled, umetnostno-zgodovinski pogled in zgodovinski pogled. V grobem se deli na dva dela, ki se prilegata dvema galerijskima prostoroma.
V prvem delu je prikazan arhitekturni razvoj stavbe, pri čemer je glavni poudarek na načrtih Levstikovega doma, ki jih je leta 1951 pripravil državni arhitekt Vinko Glanz. Vinko Glanz je eden najvidnejših arhitektov 20. stoletja na Slovenskem in pripada generaciji učencev Jožeta Plečnika, ki so pod njegovim mentorstvom zaključili študij arhitekture na ljubljanski fakulteti za arhitekturo. Med drugim je bil arhitekt našega Državnega zbora; načrtoval je Gimnazijo Vič in v sklopu vsejugoslovanske akcije gradnje zadružnih domov izdeloval načrte zanje, pri čemer jih je v nasprotju z najbolj reprezentativnimi stavbami na državnem nivoju prilagodil podeželskemu okolju.
Po Glančevih načrtih je Mija Starc ustvarila maketo, ki zavzema tudi osrednje mesto razstave.
Postavitev v drugem prostoru je bolj razgibana. V njem imajo glavno besedo ljudje; tisti, ki so ustvarjali dogajanje v domu in omogočili, da je postal prostor druženja, združevanja in je kot tak te funkcije ohranil vse do danes.
Najpomembnejše dejavnosti so v različnih obdobjih polpretekle zgodovine samostojno predstavljene z dokumentiranimi zgodbami posameznikov, arhivskimi viri, slikovnim gradivom in originalnimi predmeti, ki so jih skrbno shranili domačini.
Ideja Vinka Glanza, ki jo je z maketo predstavila Mija Starc, v resnici ni bila nikoli dosledno izvedena, ampak so stavbo z lastnimi idejami dokončali lokalni mojstri in takšna praksa je bila tudi drugod. Tu sta se torej srečali dve iniciativi: državna od zgoraj navzdol in lokalna – od spodaj navzgor z lokalno izvedbo, ki je vključevala tudi udarniško delo domačinov. In verjetno so stavbo kot središče dogajanja tudi zato zelo hitro in radi vzeli za svojo.
Postavitev v drugem prostoru je bolj razgibana. V njem imajo glavno besedo ljudje; tisti, ki so ustvarjali dogajanje v domu in omogočili, da je postal prostor druženja, združevanja in je kot tak te funkcije ohranil vse do danes.
Najpomembnejše dejavnosti so v različnih obdobjih polpretekle zgodovine samostojno predstavljene z dokumentiranimi zgodbami posameznikov, arhivskimi viri, slikovnim gradivom in originalnimi predmeti, ki so jih skrbno shranili domačini.
Medvojni stavbi je ime VATIKAN nadel ime upokojeni župnik Franc Žužek kot pikri vzdevek. Župnik Jakob Ramovš ga je zaradi tega želel tožiti. Vseeno se je ime obdržalo in stavba je dobila celo leseno in kasneje kovinsko napisno tablo. Že ime nakazuje, da je bila stavba tako kot Vatikan država/mesto v malem. V njej so se dogajale številne dejavnosti. Lastnica stavbe je bila klerikalna Hranilnica in posojilnica, ki jo je ustanovil župnik Ramovš (Adresar iz leta 1907 ga omenja kot načelnika, tajnik in blagajnik pa je bil Ivan Jelenc). V njej je imela gostilno, mesarijo in pekarno.
V ozadju je lepo viden originalen stol iz prve gledališke uprizoritve v novi dvorani 9. septembra 1951; to je bila uprizoritev tragedije Tugomer.
Velikolaško amatersko gledališče ima v Laščah zelo dolgo tradicijo. Svoj razvoj je gradilo na Levstikovi uprizoritvi kmečke burke Juntez v gostilni pri Drakslerici leta 1855, ki velja za začetek slovenskega ljudskega gledališča in za prvo eksperimentalno predstavo na Slovenskem na sploh (prizorišče je bila gostilna in ne gledališki oder), ter na tradiciji kulturne dejavnosti Orlov in Sokolov. Velik zagon je gledališka dejavnost dobila s povojno obnovo kulturnega doma in zgraditvijo nove dvorane. Že iz tega časa se Lašče lahko pohvalijo tudi s profesionalnim gledališkim odrom. Gledališka dejavnost je tudi ena glavnih dejavnostih KUD Primož Trubar.
Dolgo tradicijo ima tudi Velikolaški kino. Deloval je že v 50. letih prejšnjega stoletja v dvorani današnjega Levstikovega doma. Predstavljal je eno izmed pomembnih oblik državnega življenja v kraju.
Tretji sklop nosi naslov V kostanjevi senci. Ni pomembno samo, kaj se dogaja v domu; pomemben je tudi prostor zunaj njega – trg, ki je bil od nekdaj prostor trgovanja, druženja, klepetanja. Na trgu pred domom je bilo vedno živahno. Tam so bili mesnica, bife, zadaj klavnica. Sklepale so se kupčije; ljudje so se združevali in razpravljali o vsakdanjih rečeh, najprej pod kostanjem, danes pod lipo.
Levstikov dom ni samo stavba, ampak je skupnost. V pripravo razstave je bilo tako vključenih ogromno ljudi Laščanov – informatorjev, ki so prispevali gradivo. Predvsem pa je ta projekt povezal in pritegnil mlade. Ne nazadnje so oni tisti, ki bodo v prihodnosti skrbeli za dom in za vse, kar se bo dogajalo v njem. Prišel bo čas, ko bo dom postal dotrajan in ga bo treba obnoviti. Kaj bo skupnost naredila z njim? Bo upoštevala, da je tudi arhitektura polpretekle dobe, torej dobe, ki ni več del naše sedanjosti, a še čaka, da bo zares postala zgodovina, vredna ohranjanja? Se bo ozrla na Glančeve načrte in jih poskušala vplesti v nove načrte ali pa bo enostavno prezidavala in dozidavala stavbo bolj ali manj po trenutnem navdihu ali jo celo podrla?
Avtorice razstave: Mija Starc, Marjana Dolšina Delač in Barbara Pečnik. Foto Nejc Soklič.Zahvale pri pripravi razstave gredo:
Vsem, ki so prispevali gradivo:
Urban Centa, Tanja Debeljak, Janez Dolšina, Matjaž Gruden, Sonja Kokošinek, Barbara Pečnik, Andrej Perhaj, Gregor Pucelj, Niko Samsa, Zdenko Samsa, Martina Venturini.
KUD Primož Trubar Velike Lašče, Občina Velike Lašče, Zavod Parnas, Zavod za razvijanje ustvarjalnosti.
Narodna in univerzitetna knjižnica, Arhiv RS, Zgodovinski arhiv Ljubljana.
Vsem, ki so nam zaupali marsikateri podatek in zanimivost.
Ana Debeljak, Tanja Debeljak (2013), Janez Gruden (2013), Matjaž Gruden, Andrej Perhaj, Niko Samsa, Zdenko Samsa, Jerica Tomšič Lušin, Aleksander in Danica Valič (2014), Alojzij Venturini in Martina Venturini, Jerica Tomšič Lušin.
Razstavo je finančno podprla Občina Velike Lašče.
Oblikovanje: Špela Andolšek, s. p.
Lektura: Jezični dohtarček
Izdelava fototapet: Košček d. o. o.
Izdelava panojev: Mart – grafične storitve Marta Škrlj Antončič s. p.
Izdelava kovinskih podstavkov: Drop, Mitja Kaplan s. p.
Izvedba: Javni zavod Trubarjevi kraji, zanj Matjaž Gruden
Na otvoritvi je razstavo uradno odprl podžupan Občine Velike Lašče Dejan Zakrajšek. Program, v okviru katerega sta poleg avtoric nastopila tudi mlada glasbenika Zala in Matej Marolt na harmonikah, je povezoval Matjaž Gruden. Za pogostitev je poskrbela Kmetijska zadruga Velike Lašče.
Razstava bo za obiskovalce odprta v času sobotnih tržnic na trgu; posebna vodstva bodo sproti objavljena na spletni strani www.trubarjeva-domacija.si, lahko pa nas pokličite na telefon 01 7881 006 ali nam pišete na e-naslov Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. in se dogovorimo za ogled.
Barbara Pečnik, Javni zavod Trubarjevi kraji
Foto: Boštjan Podlogar in Nejc Soklič.
