Boris Škulj iz Karlovice je imel svoj poklic in se je s predelavo lesa ukvarjal le občasno. Tik pred upokojitvijo pa je uresničil svojo dolgoletno željo in si uredil delavnico z vsemi stroji, ki so potrebni za predelavo lesa in začel izdelovati kuhinje. Danes večino dne preživi v svoji delavnici, kjer mu ne zmanjka idej in ne pozna odgovora »tega se ne da narediti«, ko izpolnjuje najrazličnejše želje sosedov, znancev in prijateljev, ko želijo nekomu podariti majhno pozornost, nekaj koristnega, nekaj domačega, nekaj iz lesa.
Borisa Škulja poznamo kot Bobnarjevega, kot so nekoč poimenovali tistega, ki je izdeloval kmečke vozove. »S tem se ni ukvarjal ne moj oče, ne moj stari oče, a očitno so se s tem ukvarjali naši predniki, saj se nas domače ime Bobnarjevi drži že od nekdaj,« pove Boris Škulj, ki začne pripovedovati svojo zgodbo, ki je že od nekdaj povezana z lesom. Njegov oče je bil tesar; delal je tramove za strehe. Ob večerih pa so doma kot po vseh ostalih hišah vsi družinski člani delali lesene žlice. V 70. letih prejšnjega stoletja je večina teh dejavnosti po domačijah zamrla, ker so mladi šli v druge poklice in tako je bilo tudi pri Bobnarjevih. Boris se je na očetovo željo izšolal za mehanika in po končani šoli odprl avtokleparsko in avtoličarsko delavnico. Z izdelavo lesa se nekaj let ni ukvarjal. Po očetovi smrti pa ga je ponovno zagrabila nostalgija po obdelovanju in izdelovanju iz lesa. Čeprav se izdelave žlic ni več lotil, je v 90. letih prejšnjega stoletja kar nekaj časa izdeloval različne lesene skodele, skodelice in krožničke, ki so bili uporabni za živila ali bili kot dekorativni izdelek oziroma spominek. »Vsakič, ko sem potreboval počitek od svojega dela v avtomehanični delavnici, sem vzel v roke les in iz njega naredil izdelek,« pove Boris Škulj. In teh izdelkov je bilo vedno več.
Po letu 2010 je vedno bolj razmišljal, da bi se ukvarjal le z lesom in čez dve leti je celotno avtomehanično delavnico opustil; danes ima v njej žena Marija oziroma že hčera Maja računovodski servis. Na mestu, kjer je bila hiša njegovih staršev (del sten je celo ohranil), pa je zgradil delavnico za predelavo lesa. Takrat je bil trend imeti barvno kuhinjo in sprva je v mešalnici, ki jo je imel za mešanje barv za namen avtoličarstva, mešal barve za barvanje kuhinj. Hitro se mu je porodila ideja, zakaj ne bi kar sam izdeloval kuhinj. V obdobju izdelave kuhinj jih je zagotovo izdelal vsaj 25, med prvimi seveda tudi zase. Izdelal je veliko kosov posameznega pohištva, predvsem omar – vse po naročilu in po željah strank.
V zadnjih letih izdeluje in ustvarja predvsem manjše unikatne lesene izdelke. Nekaj izdelkov ima na zalogi, večino pa dela po naročilu, še zlasti če nekdo potrebuje darilo za posebno priložnost, okroglo obletnico, kar pomeni, da je vsak izdelek unikaten in ima v sebi nekaj Borisovega. 
Na izdelku lahko lasersko naredi kakšno posvetilo ali spomin na dogodek. Med izdelki so tudi takšni, ki jih danes skorajda ni več v uporabi ali pa jih nekateri ponovno obujajo in uporabljajo: različne velikosti in oblike kuhinjske deske ali po domače dilce, zajc – pripomoček za sezuvanje škornjev ali nudl deska. Pogosto dela lesene ure, darilne gajbice različnih velikosti, mesoreznico, salamoreznico; izdelal je tudi že stojalo za pršut, napajalnik za čebelice, panje in panjske končnice in še veliko bi lahko naštevali. Veliko je izdelkov, ki so povezani z letnim časom in posameznimi praznovanji in obdarovanji kot na primer ob božiču, novem letu, za veliko noč. V občini ni lokalnega društva, ki mu ob visokem jubileju ne bi priložnostna darila daroval tudi Boris Škulj. Vsako leto pripravi posebna darila, ki jih Občina Velike Lašče daruje svojim prijateljem v pobrateno mesto Lützelfüh v Švici.
Edini izdelek, ki ga je v zadnjih letih izdelal v nekoliko večjih količinah, so tako imenovane gasilske mize in klopi, ki jih izdeluje po naročilu društev in posameznikov, ki jih uporabljajo za veselice ali piknike. Pred časom se je lotil tudi posebnih stolov in miz iz lipovega lesa. Lahko bi jih naredil še več, saj je očitno informacija šla od ust do ust in klicalo ga je že več ljudi, tudi od daleč, da bi želeli komplet dveh stolov in mizico.
V vsej svoji pozitivni energiji, optimističnem in veselem pogledu na svet je Boris Škulj kritičen in razočaran nad eno in edino stvarjo, to je, da se slovenski gozdovi pustošijo na račun izvoza visoko kakovostnega lesa v tujino, doma pa se prodaja manj kakovosten tuj les.
Najin pogovor Boris zaključi: »Delal bom, dokler bom lahko in dokler mi bosta pri prenosu večjih delov lesa v delavnico pomagala sin Boštjan ali vnuk Borut.«
Dragica Heric, Foto: Dragica Heric
