Prvega novembra je v Sloveniji državni praznik in dela prost dan – dan spomina na mrtve; v prejšnjem sistemu smo mu rekli dan mrtvih. Kristjani obeležujemo dva praznika – praznik vseh svetih (1. 11.), ki je izraz vere, da so poleg javno razglašenih svetnikov na koledarju svetništvo dosegli tudi številni neimenovani, ki se jih ta dan spominjamo, ter dan vernih duš (2. 11.), ki je namenjen molitvam za vernike, ki so že umrli, a so njihove duše v vicah.
Vas kdaj spreleti srh, ko zaslišite sovo? Naši predniki so verjeli, da preden kdo umrje, slišijo sovo, ki uka nad tisto hišo, v kateri je bolnik. Tudi v sanje so verovali in to utemeljevali takole: »Soseda je sanjala od mesa in kmalu je ena stara žena umrla.« Spomladi je bolnikom smrt napovedovala kukavica; zabeležen je tudi primer: »V Neredih je bila od brata hči bolna. Nesli so jo na vrt in nad njo je v drevesu zakukala kukavica. Bolnica sama je vedela, da bo umrla. In res je umrla čez dva dni.« Pri Uzmanih so poznali prav posebno vražo, kadar se je izgubil otrok. Jajce so zavezali s »cvirnom« ter ga postavili v žerjavico. Če je sukanec zgorel, je bil otrok mrtev; če ni zgorel, pa je bil otrok še živ. Ugibali so tudi tako, da sta dva človeka obesila ključ na prsta, ki sta jih staknila skupaj. Če se je ključ obrnil, je bil otrok še živ; če pa ne, je bil mrtev.
V dneh, ko so se ljudje še doma poslavljali od pokojnikov in je bila vez med življenjem in smrtjo še posebej tesna, so poskrbeli tudi za to, da ne bi sami s svojimi ravnanji povzročili, da bi se pokojni vračal nazaj. Vedeli so, da mrtvi pride nazaj, če se mu zgodi krivica. Ko so pogrebniki mrliča dvignili s pogrebnega odra, je eden od njih takoj prevrnil oder, da mrlič ne bi hodil nazaj. Trugo s pokojnikom so iz hiše vedno odnesli tako, da so šli z nogami naprej. In takrat so najbolj jokali. Pred hišo so okrog truge pokadili še z žegnom od velike sobote in potem so trugo odnesli oz. odpeljali. Ena od »domačih« žensk je potem poskrbela, da so pospravili oder iz hiše. Posteljo so čim hitreje odnesli ven in prte takoj namočili v vodo, »da dušo operejo«. V ta namen je voda v čebru že prej stala pred hišo. Če je pokojnik ležal na deskah, so jih odnesli nekam, kjer se jih ni videlo. Stolčke, na katerih je stala truga, pa so hitro obrnili narobe, da mrlič ne bi hodil nazaj. 85-letna Frančiška Gruden z Malega Osolnika je etnologom takole povedala: »Kar je lesenega od odra, dajo za en teden nekam zadaj za vogal in se en teden tega ne dotaknejo. Pete pa dajo takoj v vodo, da dušo očistijo oz. za duše v vicah. Ko odnesejo trugo iz hiše, odprejo okna v sobi, prevrnejo vse klopi, stole in oder. Takoj potem vse pomijejo, postavijo nazaj in zluftajo in poribajo po tleh, preden pridejo od pogreba.«
Mrliške odre po domačih hišah danes nadomeščajo odri v mrliških vežicah in pogrebna služba prevzame pripravo pokojnega in obred ter pomaga in svetuje svojcem. In vendar je ostalo marsikaj, kar so zapisali etnologi v zapiskih iz 1960, ohranjeno do danes. Pogrebnikov je moralo biti osem; to so bili sosedje oz. vaščani iz iste vasi. Domači, ki so povabili pogrebnike, so dobili tudi enega ali dva, da je izkopal jamo. Ob pogrebu je najprej duhovnik trikrat vrgel prst na trugo z majhno lopatico – pravijo, da samo ta prst najbolj tišči mrliča. Po pogrebu so pogrebniki grob zasuli. Včasih so na grob zasajali le lesene križe; nato so začeli postavljati spomenike. Tudi pogrebniki so bili povabljeni na pogrebščino. »Domači stojijo okrog toliko časa, da je grob zasut – in gredo zadnji s pokopališča. Nato gredo vsi, ki so bili na pogrebu, v kakšno gostilno, kjer imajo pogrebščno.« Kruha za pogrebščino niso smeli speči doma, temveč drugje. V gostilni so naročili le pijačo; hrano za na pogrebščino – torej kruh in meso – pa so prinesli od doma. Ko so pili, so rekli: Bog se usmili za to dušo.
Čas žalovanja se je po pogrebu nadaljeval: »Ko mrliča odnesejo, hodijo do osmega dne v tisto hišo molit. Osmi večer, naslednjo osmino, dajejo kruh, ki je pečen drugje in pijačo. Tudi maša je osmina za umrlega. Na osmini pogostijo tiste, ki so hodili molit.« Sorodniki iz domače hiše, ki živijo drugje, lahko žalujejo za svojimi domačimi tudi več kot eno leto; otroci so v črnini običajno eno leto. V Bavdkih so ob žalovanju morale ženske nositi vsaj črno ruto. Ko še ni bilo rut, so si kupile »paklot«, ki ga je šivilja zarobila za ruto. Moški so si v znak žalovanja zavezali črno kravato ali nadeli črn »parekelc« okrog levega rokava nad komolcem.
Samomorilcev pa v žegnano zemljo niso pokopavali. Na pokopališču je bil določen kos zemlje, kamor so jih lahko zakopali. Tam so pokopali tudi otroke, ki še niso bili krščeni. Ti otroci so bili do zadnjega dne v temnicah; verovali so, da jih bo na sodni dan krstil Janez Krstnik.
Na umrle so se najbolj spominjali prav v času vseh svetih in na dan vernih duš. Etnologinja Anka Novak si je v letu 1960 zabeležila: »Ob vseh svetih grobe popravljajo. V cerkev gredo v črnih oblekah – ravno tako kot veliki petek, ko so šli v cerkev Boga molit. Tu je gorela celo noč luč doma. Rekli so, da gori za duše v vicah.« V Malih Laščah pri Prelesniku so rekli, da v tem času »svetine letijo«, ko duhovi in božanstva dajejo zvoke. Verovali so, da umrli hodijo nazaj in da »žleht« človek naredi nesrečo drugemu.
Poleg ohranjanja spomina na mrtve ter urejanja grobov je bila v naših krajih tudi navada, da so gospodinje za reveže napekle hlebčke in štručke, ki so jih dobili na oba cerkvena praznika. Frančiška Gradišar iz Bavdkov je etnologom v letu 1960 takole povedala: »Imeli so navado, da so na vse svete delili pred cerkvijo beračem hlebčke – oprešce. Berači so imeli žaklje s seboj in so tudi cel žakelj nabrali tega kruha.« V Mačkih nad Robom so ob vseh svetih iz črne moke spekli pogačce. Te so dajali beračem, ki so v tem času stali ob cerkvi, da so jih dobili na vernih duš dan. Navada je bila v 60. letih prejšnjega stoletja že opuščena. Ob vseh svetih so hlebce kruha dobile tudi žanjice – tudi tega so imenovali oprešce, bil pa je to pisan kruh – bel in ajdov kruh. Dobile so ga ženske, če so pomagale žeti žito ali steljo, in ta navada se je obdržala ves čas, dokler so si ljudje še hodili pomagat pri ročni žetvi.
Pripravlja Metka Starič
