Po dobrega pol leta urejanja Troble opažam, da zanimanje za objave v našem glasilu še kar raste. V elektronsko pošto pridno prihajajo prispevki društev, zavodov in drugih zainteresiranih piscev, iz česar je razvidno pestro življenje v velikolaški občini. Posebno priznanje gre avtorjem, ki časopisne strani polnijo že leta in jim vnema ne popušča. Prav vsem pa velja povabilo, da z nami delijo dogodke, misli, predloge …
Po drugi strani poskušamo motivirati še druge avtorje, ki lahko s svojim znanjem, izkušnjami in pronicljivim umom obogatijo vsebino tega glasila. Tako vsem priporočam, da preberete članek o Piccasovi Guernici Marjane Dolšina Delač, pa ne zato, ker sem v njem večkrat omenjen, ampak ker bi bil tako kvaliteten članek lahko objavljen tudi v kakšnem bolj uglednem mediju.Tokratni številki se je še uspel izogniti Martin, ne da bi z nami delil modrosti o pomembnosti zdravega načina življenja, a naj še tako hitro teče po občinskih cestah in poteh, naslednji izdaji ne bo utekel. Za tipkovnico skušamo spraviti še kakšno pišočo dušo. Ja, Alenka, tebe gledam, a smo razumevajoči do časa in truda, ki ga morajo avtorji donirati pisanju.
Zvesti bralki iz Gradeža sem dolžan še novo rubriko Eko kotiček. Če bo šlo vse po načrtih, jo bomo uvedli z naslednjim letom. Menim, da bi v tej rubriki svoje mesto lahko našlo več piscev; veseli bomo tudi predlogov tem in primerov dobrih praks iz lokalnega okolja. Na pobudo Primoža Petriča v tej številki uvajamo rubriko Podjetništvo predvsem z željo, da se podpre lokalno gospodarstvo in podjetnike. Namen te rubrike je tudi, da skuša opogumiti še druge, da se podajo na trnovo podjetniško pot. Tokrat začenjamo s turizmom oziroma uspešnim primerom ponudnika prenočišč, ki trži predvsem to, kar vsi cenimo v teh krajih neokrnjeno naravo. V preteklih letih je bilo že nešteto debat na temo razvoja turizma in na vse možnosti, ki jih morda zamujamo. Vrst turizma je več kot je bombonov v bombonjeri, a si bom vseeno drznil zapisati, da nobenega ne izkoriščamo preveč uspešno. Kolega Jani Levstik bi me najbrž enako kot v članku označil za preveč črnogledega tako kot glede stanja v občinski ligi malega nogometa, vendar ravno zimski čas razgalja pomanjkljivo ponudbo. Z nekoliko cinizma bi lahko ugotovili, da skoraj ne bo razloga, da bi se kakšen izletnik ustavil v Laščah, ko bo ob nedeljah svoja vrata zaprl še bencinski servis na Rašči. Spričo tega mi naziv slovenske Atene privabi na obraz kisel nasmešek in bolj kot na realno stanje kaže na potencial, ki ga imamo, oziroma ponuja prostor za razvoj in napredek.
A kot ugotavlja Rok Kokošinek, ravno tako sveža in dobrodošla popestritev med pisci, so kulturno umetniški dogodki in gosti v teh krajih na zavidljivo visoki ravni in da je verjetno težava, kako v poplavi informacij na spletu doseči, da izstopajo ravno tukajšnje aktivnosti. Upam, da nam bodo Rok in družba pokazali, kako se zadevam streže, saj naj bi se nam kmalu oddolžili z zimsko izvedbo Rocktronice. Prav nekoliko bolj popularne vsebine bi v naše kraje lahko pripeljale različne profile gostov in bi mimoidoči tu našli še kaj drugega kot dobro kavo (in si morda privoščili še krof). Vprašanje je, kako naprej. Verjetno je prava smer v graditvi blagovne znamke Velikolaška, pod dežnik katere bi veljalo spraviti tako kulturnozgodovinske kot naravne danosti, rekreacijsko ponudbo in druge dejavnosti; nujen del sodobne turistične ponudbe je tudi lokalna kulinarika in domača proizvodnja hrane, ki bi prav tako lahko nosila pečat Velikolaška. A zdi se, da je sredi kmetijske pokrajine načelo od njive do mize dlje kot v kakšnih urbanih okoljih. Pri tem se za pomanjkljivo ponudbo prehitro okrivi gostince, ker so tudi oni odvisni od povpraševanja. To pa se bo povečalo le, če bomo znali strniti vrste in privabiti goste. Verjemite, da lahko s pravim pristopom prepričamo tudi najbolj zahtevne stranke.
Luka Jakše 
