Velike družbene spremembe leta 2021 so sicer vzklile iz nepredvidljivih epidemičnih razmer leta poprej, a bodo najverjetneje vztrajale in se krepile še dolgo potem, ko bodo razlogi zanje že zdavnaj neaktualni.
Neželenost dotika je obenem umaknila očesni stik, telesna distanca je nekako opravičila tudi čustveno in moralno, gospodarska kriza je tehten argument za ozkoglednost, pogoltnost in nestrpnost. Kultura in z njo umetnost sta se zavoljo zdravja postavili v kot, a sta – kot kaže ‒ tam tudi ostali. Evolucijski biolog Richard Dawkins, ki je v sedemdesetih letih 20. stoletja objavil razvpito knjigo Sebični gen, je prav zapis našega genetskega materiala, torej tega, kar v resnici smo, označil za osnovno enoto sebičnosti (slovenska izdaja v prevodu Nikolaja Pečenka, Mladinska knjiga, Zbirka Žepnice, 2008, str. 96). Četudi njegova trditev izhaja izključno iz dognanj naravoslovnih ved z dodatkom teorije iger kot veje uporabne matematike je sporočilo, ki ga je zapisal na strani 285, tako univerzalno, da bi ga morali upoštevati tudi (ali celo predvsem) družboslovci in humanisti: »Če lahko iz vsega skupaj potegnemo tudi nauk za našo človeško rabo, je to ugotovitev, da moramo svoje otroke učiti nesebičnosti, saj ne smemo pričakovati, da jim bo prirojena.«
Ob sedemdeseti obletnici postavitve Trubarjevega spomenika na Rašici (1951) smo z letošnjo naslovno temo srečanja likovnikov in likovnic želeli usmeriti pogled navzven, v javni prostor, ki je ostal edino dovoljeno polje srečevanja in socialnih interakcij. Odmaknjenost v zasebna stanovanja in zagledanost v lastno dobro se v njem mora umakniti zavedanju skupnega soobstoja in priznavanju nujnosti osnovne tolerance. Tudi spomeniki, ki ga likovno in pomensko nadgradijo, so dobrina nas vseh in odražajo pomemben del kolektivne identitete. Ne samo, da nas označujejo kot skupnost, ampak pomembno vplivajo tudi na oblikovanje vrednot, ki jim dajemo prednost. Njihov nastanek je redko vezan na subjektivno odločitev avtorja, saj gre praviloma za javno naročilo (ali izbor), ki izvira iz konsenza oblasti in ljudstva. Če to drži, potem je jasno, da Slovence najmočneje združuje umetnost slovenske besede, saj smo v nasprotju z drugimi evropskimi narodi večino spomenikov namenili pesnikom in pisateljem namesto vladarjem (saj svojih vendarle nismo imeli) ali političnim aktivistom. Kot je v objavljeni doktorski disertaciji Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja (Ljubljana: Moderna galerija, 2000, str. 98) zapisala Špelca Čopič »[…] spomenik ni nekaj praktičnega, kar morata imeti vas in mesto, temveč tisto nekaj več, kar izraža hotenje skupnosti in ostane morda edino pričevanje te kolektivne volje.« Spomeniki torej povedo veliko o tem, kakšen je naš skupni velikolaški prostor in zato smo si na letošnjem srečanju, ki je bilo v soboto, 15. maja 2021, skupaj ogledali velikolaške javne spomenike, jih doživljali, vrednotili, postavljali v kontekst in jih subjektivno komentirali.
Foto: Boštjan PodlogarSrečanje je tradicionalno zaokrožila skupinska razstava v galeriji Skedenj na Trubarjevi domačiji na Rašici, ki smo jo odprli 8. junija 2021, na državni praznik ‒ dan Primoža Trubarja. Na njej je letos sodelovalo dvaindvajset ustvarjalcev s petindvajsetimi zelo različnimi deli, tako po zvrsteh, tehnikah, formatih, vsebini in izrazu. Veliko jih je ostalo tradicionalno zavezanih krajinarstvu in vedutnim upodobitvam: Drago Petrovič je ustvaril krajino Brez naslova (2021), Milena Gregorčič Valovanja (2020), Skender Bajrovič Sonce na Okrešlju (2015), Veljko Toman Mlako (2020), Tadeja Nemček je v steklu upodobila Kresni vrt (2021), Alenka Klemenčič Razkošje jesenskih barv v Trubarjevih krajih (2021) in Suzana Komel Čez brv v maln (2021).
Na razstavi najdemo nekaj figuralike ‒ najprej tri ženske akte: Silva Ros je ženski akt vključila v kamnito skulpturo Resnica prihaja iz vodnjaka (2020), Saša Sever pa je žensko figuro raziskovala z risbama na abstraktnem ozadju: GENESIS in ALTUM (oboje 2020). Dvakrat presenetljivo zasledimo tudi otroško figuro in sicer na nadrealističnem sanjskem prizoru Lojzeta Adamljeta Nekega popoldneva (2021) ter na otroški ilustraciji Natalije A Lani Ianov odhod v vrtec (2020), pod katero je na ogled tudi celotna slikanica z naslovom Ian podari dudo.
Nekateri so komentirali aktualno družbeno stanje, kot na primer Silvo Kretič z delom Svoboda (2020), Bernardka Petrovič Mager s sliko Kje so maske? (2021) in Miha Edi Juvanc z Odsevom (2021): instalacijo tradicionalnega glinenega kipca, ki išče dvojnico svoje podobe v elektronski tablici, torej tradicionalno, ki skuša komunicirati s sodobno tehnologijo. Morda je v tem duhu nastalo tudi delo Mojce Borko z naslovom Ne me zezat (2021).
Foto: Boštjan PodlogarPosamezne ustvarjalke in ustvarjalci so dela navezali na poezijo, izpeljali iz poezije ali združili s poezijo: Erika Železnik z delom Dekle i tica (2021) na istoimensko Levstikovo pesem, Martina Starc s sliko Hrast stoji v Turjaškem dvori, vrh dviguje svoj v oblake (2021) na Prešernovo Turjaško Rozamundo, Darinka Grmek Štrukelj je v kompozicijo Spomini (2021) vpletla lastno poezijo.
Opis postavitve končujem z likovnimi deli, ki se konkretno navezujejo na letošnjo temo ‒ Umetnost kot javna dobrina in na velikolaško kulturno dediščino: Pavle Ščurk je upodobil Trubarjev park v Velikih Laščah in portret Veljka Tomana (oboje 2021), slikarja, ki se teh srečanj udeležuje od samega začetka, Janez Suhadolc pa Levstikov spomenik z naslovom 2 x Levstik (2021). Dušan Zekovič se je predstavil z Martinom Krpanom (2017), Marjan Platovšek pa s podobo Jožeta Javorška in Turjaškega gradu (oboje 2021).
Marjana Dolšina Delač
