O razmahu spiritizma v robarskem koncu v začetku 20. stoletja piše župnik Janez Jereb v svoji kroniki, ki jo je v letu 2007 za izdajo uredil Edo Škulj in izdala založba Družina (Jerebova kronika Župnije Škocijan pri Turjaku). Spiritizem bi lahko razložili kot verovanje, da po smrti fizičnega telesa človekov duhovni del preživi in lahko komunicira z živečimi. Nekateri verujejo, da ima duha v sebi tudi vsak predmet ali pa vsak naravni pojav.
Jereb v svojih zapisih leta 1919 ugotavlja, da so ljudje vero izgubili in da so jo nadomestili s spiritizmom. Ni si mislil, da bo moral v Škocjanu kdaj pridigati o spiritizmu, pridigo je že imel v Robu, ob žegnanju pa bo o njem spregovoril tudi na Osolniku: »Spiritizem uganjajo po robarski fari, na Rašici, v Kompoljah itd. Najbolj se goji ta lumparija na Javorjah pri Kuharju.« V zapisu, s 14. julija 1919, piše o duhovniku Antonu Intiharju iz Javorja, ki je brez službe in je v Javorje prišel po zaključku prve svetovne vojne. »Tu (je) maševal dvakrat v štirih mesecih, na Turjaku trikrat. Ob nedeljah je doma ležal, še k maši ni šel. Bil je v pohujšanju. Prisiljen od matere je postal duhovnik. Zdaj je nekje na Ogrskem. Ko je bival doma, je ljudi učil, pa ne krščanskega nauka, ampak spiritizma. Začel je na Javorju doma in pri Kuharju.«
Turjaški župan Zgonc je župniku Jerebu pripovedoval, kako je tako početje sam opazoval v Srnjaku. Čeprav župan nekaj časa v to ni verjel, pa pravi, da se je nek večer pridružil, stal zraven mizice in se prepričal, da mizica res tolče in videl, kako jo je zaneslo:
»Mizico imajo, (stolček), majhen plohek na tri noge. Potem zvečer ali ob 11. ponoči več oseb položi roke na mizico. Eden vpraša: Dobri duhovi, ali ste tu? Če ste, udarite enkrat. In mizica udari. Potem vpraša: Koliko vas je tu? In res mizica udari in pove, koliko jih je. Duhovi, ali ste kaj močni, da bi mizico vrgli v vrata? In res, mizico je zaneslo od okna pa v vrata. Dobri duhovi, povejte, ali ta N. N. vojak še živi. Udarite enkrat, če ne pa dvakrat. Pri nas je ukradeno. Kdo je kradel? Ali je tat v N. vasi, udari dvakrat.«
Župnik Jereb navaja, o čem vse ljudje na Javorjah sprašujejo:
»Vprašuje mizico dekle, ki je uhane izgubilo. Vprašuje gospodinja, kateri je mojškra preveč cverna porabila, in mizica pove, da ima mojškra njenega cverna še za eno obleko. Mizico vprašujejo nekje ponočnjaki, ali so dekleta iz te vasi … še nedolžna. Mizica (je) povedala, da je na Osolniku pod N. N. hišo šac (zaklad). Deklica S. v Javorju je 14 let stara: Duhovi povejte, kdaj se bo možila. Mizica je šestkrat udarila. Mizico so vprašali, kam naj gredo k spovedi ali k škocjanskemu – ne ali na Kurešček – ja. Mizica (je) povedala, da je škocijanski poslal 90 duhov v Javorje. Mladi kuharici je ta 'stolček' povedal, da so ji mati šalico vzeli, pa je niso. Mizica dela velike prepire.«
19. julija 1919 župnik Jereb v kroniki zapiše: »V Javorju pri Mohorju so morali iz hiše bežati, tako je mizica skakala. Mizica nima nobenega železnega cveka, vse mora biti z lesom zbito.«
Osolniški mežnar Lenič je zaradi teh pojavov celo napovedal konec sveta, Jereb njegove besede takole zabeleži: »Ni čudno, ko nas bo Bog obiskal z lakoto in revščino. Ljudje imajo zdaj za vedeža mizico. Ne bomo več še ene zime učakali in bo sodni dan: sever, piš, blisk in tresk, pa bo konec. Tacega še ni bilo, kar svet stoji. Naši starši so veliko vedeli, pa nič tacega kot zdaj.«
27. julija 1919 Jereb nadaljuje o spiritizmu: »Kuharica v Javorjah se je pogovarjala z mizico, njen mož je ležal na postelji. Mizica je skočila na moževo posteljo in po možu skakala. Kuharica je kropila z žegnano vodo, pa ni dosti izdalo. Kuharica ima zaupanje v mizico. Vprašala je mizico, koliko bo svinja imela pujskov. Udarilo je šestkrat in res je imela toliko pujskov. Franc Klavs z Osolnika je dal vprašati mizico, koliko je star; naj mizica za vsakih deset let enkrat udari; in zahtevalo se je tudi, s katero nogo; in udarila je petkrat, Klavs je res 50 let star. Dal je vprašati, koliko ima denarja. Naj udari mizica tolikokrat, kolikor kron ima v žepu. Mizica ni nič udarila, ker je bil Klavs suh.«
Kratki film: Življenje ustvarja zgodbe – o mizici (Zavod Parnas, 2018)Da se je spraševanje mizice v robarskih vaseh ohranilo kar nekaj časa, se spominja tudi Vera Gorjup iz Roba. Po njeni skrajšani pripovedi je nastal tudi kratki film Življenje ustvarja zgodbe – o mizici (Zavod Parnas, 2018) v režiji Tadeja Bavdka. Tokrat objavljam daljšo zgodbo, kot mi jo je Vera povedala v letu 2015.
»To se tudi spomnim, saj sem šla gledat, so me noter poklicali. To so bile ene tete Pavlicove, so bile malo čudne. So bile še druge. Pa tista mizica je bila bolj majhna, je bilo kar ene pet ljudi, so sedeli okrog. Ni bilo stolov, so kar doma naredili desko pa luknje in noge. Mene so tudi (posedli) zraven, pa sem morala takole roke držat. Sem bila stara deset ali pa enajst let. Morda je bil že začetek vojne. Ob veliki noči je bil razpad starojugoslovanske vojske. Čisto tiho smo morali biti, pa vsa zagrnjena okna, da je bilo temno. Kar strašljivo. Eni so celo mižali, se spomnim. Roke smo dali tako, da so se narahlo držale, palce spodaj. Morda je enega manjkalo, da so me noter spravili. Je bilo treba roke držat nalahno. Ena ženska je bila, ki je spraševala, spomnim se, da je spraševala, ali bo prišel domov Johan. Ne vem, kdo je bil ta Johan. Je bil kje v Ameriki ali v vojski, ne vem. 'Potrdi, če bo prišel domov,' je rekla tista ženska. In tista mizica se je zavrtela, sem imela občutek. Pa ne vem, ali je ploh poropotal ali je res z nogo. 'Trikrat potrkaj, če bo prišel domov. Potrkaj, če je še živ ... Enkrat … Potrkaj, če bo prišel domov. … Trikrat potrkaj.' Tole se spomnim, lej. 'Joj, hvala Bogu, buh bod zahvaljen. Živ je in bo domu prišel.' Za koga se je šlo, pojma nimam, strah me je bilo in sem tekla domov ko dež. In povedala doma in teti v Turjaku. So rekli, da sprašujejo za prihodnost.«
Pripravlja: Metka Starič
