Andrej Ojstrež je od leta 2015 župnik v Velikih Laščah. Poleg tega je tudi soupravitelj župnije Rob in dekan dekanije Ribnica. Odlikujeta ga vedrost in pozitiven odnos do okolice.
Kako ste začutili klic duhovništva?
O tem pa že dolgo nisem govoril. Ministrant sem postal v sedmem razredu osnovne šole. Naš župnik je imel dvajset mlajših ministrantov osnovnošolcev in dvajset srednješolcev. Zelo smo bili vpeti v pastoralo. Enkrat me je duhovnik vprašal: »Andrej, bi ti postal duhovnik?« Odgovoril sem, da verjetno ne, saj se vidim v družini z otroki, kajti potrebujemo tudi dobre može. Ob koncu osnovne šole nisem vedel, kam naj grem. Brat je hodil na gradbeno šolo, pa sem si rekel: Knjige že imam, grem pa še jaz. Ko sem bil v drugem letniku, sem postal izredni delivec obhajila. Oba, ki sva takrat postala obhajavca, sva Andreja in oba sva danes duhovnika. Sodeloval sem tudi v mladinski skupini. Po srednji šoli sem se vpisal na gradbeno fakulteto. Nisem vedel, ali je to prava smer zame. Po prvem letniku sem šel v Slovensko vojsko. Večkrat sem na straži v tišini razmišljal. Med pogovorom sem domačemu duhovniku omenil, da me zanima duhovniški poklic, a me ni še nič zares 'zadelo'. »Če te veseli liturgija, če te veseli delo z ljudmi, potem je to to. Ne boš padel s konja, da bi začutil,« mi je odgovoril. Tako sem se podal v lemenat in bilo je lepo: dobra družba, vse je bilo pozitivno. Vem pa, da to ni moja zasluga, to je izmoljeno. Velik del zasluge pripisujem stari mami Mariji, ki je bila vsak dan pri sveti maši in je veliko molila. Prijatelji, ki so mi bili blizu, so bili precej presenečeni; znanci so novico sprejeli zelo spoštljivo. Tudi starši so bili nekoliko presenečeni, a so me pri odločitvi podprli.
Kako se počutite kot župnik v Velikih Laščah? S kakšnimi izzivi se srečujete?
Prijetno se počutim. Župniki večkrat menjamo župnije in vsakič je drugače. Spomnim se, ko so nekoč na novi maši vprašali župnika, ki je bil v zahtevnejši župniji, ali mu je težko. Pa je odgovoril: »Zapomnite si: v vsaki fari so ljudje in v vsaki fari je Bog.« V vseh farah je podobno: nekaj je takšnih in nekaj drugačnih faranov. Tudi duhovniki smo različni: nekateri se razumejo z vsemi, drugi z nikomer. Ampak dobroto lahko vidimo povsod.
Pri svojem delu se srečujem z vernimi in nevernimi. Ob pastoralnem delu se zapleti pojavljajo predvsem pri botrstvu. V cerkvi imamo pravila in pogoje, ki jih morajo izpolnjevati botri in tega se držim. Sem človek, ki skuša najti rešitev; želim, da si pridemo naproti. Če vsak naredi en korak, lahko najdemo skupno rešitev. Za cerkveno poroko ni prav strogih zahtev: vsaj eden od mladoporočencev mora imeti zakramente, drugi pa se mora s cerkveno poroko strinjati. Število cerkvenih porok po moje ne upada zaradi pogojev, ki jih morata izpolnjevati mladoporočenca. Opažam, da se mladi ne želijo cerkveno poročiti, ker imajo nekateri slabe izkušnje z razvezami in za cerkveno poroko niti ne povprašajo.
Poleg tega, da ste župnik v župniji Velike Lašče, soupravljate župnijo Rob in ste tudi dekan dekanije Ribnica. Kako uspevate uskladiti vse obveznosti?
Ni tako hudo, kot se sliši. Sem dovolj mlad, da mi to ne povzroča težav. Vsaka funkcija prinese nekaj več bremena in odgovornosti. A če imaš sodelavce in se primerno organiziraš, se da. Pri soupravljanju župnije Rob mi pomaga duhovni pomočnik Tone Dobrovoljc, ki vse še naprej vodi, čeprav sem formalno vodja jaz. Občasno se tudi menjava pri podeljevanju zakramentov.
V naši dekaniji je deset župnij in dekan sem zdaj tretje leto. Dekanska služba je prav zanimiva: na vizitacijah obiskujem župnike, pregledam knjige. Skupaj z župnikom pregledava statistike. Z duhovniki se osebno pogovarjam. Dekan je vez med župnijo in škofijo. Po vsakem obisku napišem poročilo, ki ga pošljem nadškofu. Skrbim, da v župnijah naše dekanije vse poteka pravilno. Prisoten sem na birmah. Nalog je kar veliko in skušam jih vestno opravljati. Pri dekanski službi mi pomaga prodekan, to je župnik iz Sodražice.
V naši občini je vas Škrlovica, ki spada v župnijo Sveti Gregor. Gornje in Dolnje Podpoljane pa so v naši župniji – civilno spadajo v občino Ribnica.
Ne vem, zakaj je tako. Pred kratkim sem govoril z duhovnikom, ki je župnik v eni od ljubljanskih župnij. Tam ljudje niso tako teritorialno vezani kot pri nas. Tam ljudje pogledajo urnik maš in gredo k maši tja, kjer jim časovno bolj ustreza, ali pa gredo tja, kjer so jim bolj všeč pridige. Tudi otroke pošiljajo k verouku tja, kjer je ustreznejši urnik ali pa katehet. Ljudje niso tako pripadni svoji župniji. Pri nas je drugače. Pri podeljevanju zakramentov imamo dogovor, da npr. krstimo otroke iz druge fare samo z dovoljenjem tamkajšnjega župnika.
Pred leti je nekaj prahu dvignila ukinitev nekaterih župnij. Takrat je župnija Rob prešla v soupravo župnika v župniji Velike Lašče.
Samo v naši dekaniji so bile ukinjene oz. pridružene drugim župnijam kar tri župnije: Velike Poljane, Turjak in Draga. Župnija Rob ni bila ukinjena. V veliko pomoč je, da ima g. Tone Dobrovoljc še vedno maše in skrbi za pastoralno življenje, tako da občutne razlike ni. Morda bo v prihodnosti, če bi moral sam skrbeti za obe župniji. Trudim se vzdrževati stik z župljani v Robu; tudi verouk imam tam. Z g. Dobrovoljcem sva se dogovorila, da se bova enkrat mesečno zamenjala in bom imel jaz prvo nedeljsko mašo v Robu, on pa v Velikih Laščah.
A če se primerjamo z župnijami v misijonskih deželah, pri nas sploh ni hudo. Tam namreč en duhovnik upravlja misijon v velikosti ljubljanske nadškofije. Odvisno je torej, s kom se primerjamo.
Kako je pandemija covida-19 vplivala na življenje v župniji?
Zame osebno je bil to šok, še posebej takrat, ko so bile cerkve zaprte. Tudi v tistem času so bile vse maše opravljene, a opravljati sem jih moral sam, brez prisotnosti ljudstva. Starejši duhovniki se še spomnijo posameznih prekinitev med vojno, a vseeno ni bilo tako. Rekel sem si: Če je to koristno za skupnost, potem ubogajmo predstojnike, ki delajo v skladu z navodili stroke. Treba je upoštevati vero in razum. Te razmere še kar trajajo, čeprav imamo zdaj redne obrede. Še vedno pa veljajo omejitve. Vsaka stvar ima pozitivno in negativno plat.
Nekateri so se razvadili in nehali prihajati v cerkev k obredom. Novembra smo ob štetju nedeljnikov po vsej Sloveniji ugotovili, da se je število prepolovilo. Duhovniki se prvič srečujemo s takšnimi razmerami in razmišljamo, kako privabiti ljudi nazaj, ko bodo razmere to omogočale. Pozitivno pa je, da zdaj bolj cenimo stvari, ki jih prej morda sploh nismo opazili. Pravijo, da se dneva zaveš, ko pride noč, in da zdravje ceniš, ko zboliš. Zaradi pandemije morda tudi bolj cenimo majhne stvari ali smo celo postali manj pohlepni. Zelo pa me žalosti, da je pandemija Slovence tako razdelila. Mislim, da bi morali v teh razmerah stopiti skupaj. Prav boli me, da ne stopimo skupaj, ko gre za skupno stvar.
Omenili ste, da se po sproščanju razmer nekateri niso vrnili k obredom. Ali „manjka“ kak specifični del populacije?
V času zaprtja cerkva je veljalo duhovno obhajilo. Zdaj, ko so cerkve odprte, pa tega ni več. Še vedno pa tam, kjer so cerkve manjše in ne bi mogli vsi priti k nedeljski maši, velja navodilo, da tudi delavniška maša velja za nedeljsko. Opažam, da je pri mašah manj otrok, mladine in mladih družin. Starejši kar pridejo.
Pri vizitaciji mi je nek duhovnik rekel, da se moramo v teh razmerah vprašati, kaj smo pripravljeni narediti za vero, za versko življenje. Neka mama mi je rekla, da otroka ne bo pripeljala, če se bo moral otrok za verouk testirati. Če bi se mučenci ustavili pri takšnih vprašanjih, potem ne bi darovali življenja za Kristusa.
Kako gledate na verouk na daljavo, pri katerem ni osebnega stika z duhovnikom ali katehetom?
V lanskem letu smo imeli duhovniki redna srečanja preko Zooma. Prednost takega način je, da prihraniš čas, ki bi ga sicer porabil za vožnjo. Res pa je, da ni pravega stika. Toda ko razmere narekujejo tak način dela, ga sprejmem. Ko bo življenje spet teklo normalno, bom to bolj cenil.
Iz vsake situacije skušam potegniti kaj pozitivnega. Preko Zooma imamo verouk z manjšimi skupinami veroučencev in je vseeno stik lahko boljši kot v veliki skupini v živo. Težje pa je podajati snov in versko izkušnjo.
Pomembno se mi zdi, da se mladi vključijo v skupine, ki delujejo v župniji. In ne samo, da se vključijo, ampak da imajo v skupini prijatelje, da se čutijo sprejete, da gredo skupaj na izlet. Ko sem bil še sam ministrant, smo bili prijatelji in smo se radi družili. Sicer pa tudi tukaj velja rek: Kar daš, to dobiš. Če nič ne daš, ne moreš nič dobiti. Ravno zdaj smo poslali 65 osebnih vabil za mladinski verouk, ki ga bomo izvajali na način Life teen.
Na svet gledate pozitivno. Vedno ste vedrega, nasmejanega obraza. Ali je to samo karakterna lastnost, ali se morate kdaj tudi potruditi za takšno držo?
Seveda sem tudi jaz kdaj žalosten. Ampak s svojo težavo nočem obremenjevati drugih. Vsi kristjani bi morali biti veseli ljudje, a veselja ne smemo igrati. Včasih sem slabe volje in seveda lahko tudi kdo naleti name, ko sem „našpičen“. Ampak to nisem jaz, to je trenutek. Sem takšen, kot sem.
Na kakšen način skrbite za svoje psihično in fizično zdravje?
Tukaj sem za ljudi, ampak včasih imam tudi jaz »polno posodo«. Pomaga mi počitek, kakšna dobra knjiga, pa šport – rad imam morje, vodo, plavanje. Tudi z motorjem se rad vozim. Na motorju imam kar nekakšno duhovno obnovo; na njem sem sam s seboj. Med vožnjo molim in razmišljam. Zdaj, ko razmere to dopuščajo, hodim tudi v Ljubljano na košarko. Če hočem dobro delati, moram imeti rad tudi sebe in poskrbeti zase.
Kako je samskemu moškemu živeti v tako veliki stavbi, kot je župnišče?
Nisem sam; imam psičko Anixi (grški izraz za pomlad), za katero skrbim. To je moj prvi pes in mi je res v veselje. Sicer pa se navadiš. Prihajam iz družine s štirimi otroki, a že v bogoslovnem semenišču, kjer ima vsak svojo sobo, sem se začel navajati na samoto. Duhovniki se veliko družimo, sodelujemo v skupinah, včasih pa je prijetno biti tudi sam.
Kaj pa najraje kuhate? 
Bom kar citiral nadškofa Rodeta, ki ga je nekoč novinar Silvo Teršek vprašal, kaj rad kuha, in je takole odgovoril: »Kakšno solato. Onkraj tega pa sem bolj slab kuhar.« (Smeh.)
Na področju kuhanja se je korona izkazala za pozitivno: toliko, kot sem kuhal med korono, nisem nikoli prej. Sicer pa mi nekajkrat na teden skuha gospodinja Iva in dobri ljudje kaj prinesejo.
Najraje kuham testenine. Enkrat sem pripravil testenine s tartufi in škampi in duhovnik, ki je po poklicu tudi kuhar, Marko Čižman jih je za svojo novo kuharsko knjigo poimenoval Andrejevi repki. To je zdaj postala moja jed. Včasih pa mi zaradi obveznosti za pripravo jedi tudi zmanjka časa.
Kakšno načrte imate pred seboj na gospodarskem področju?
Moj predhodnik je bil, kar se tega tiče, priden »sto na uro«. Vsak župnik je primoran vsaj vzdrževati to, kar ima v župniji, včasih pa pride na vrsto tudi kakšna investicija. V naši župniji so ljudje darežljivi, dobri in odzivni. Če nekaj napoveš in začneš zbirati sredstva, je prav, da se potem tudi nekaj pokaže. Pri investicijah tudi Občina vedno doda svoj del, za kar sem hvaležen. V času najbolj strogega zaprtja cerkva zaradi korone je bilo kar težko: ker ni bilo svetih maš, tudi pušice ni bilo in se je kar poznalo.
Ideja za vetrolov, za katerega smo začeli zbirati sredstva, se je porodila že pred korono, zdaj pa je zadeva dozorela. Ko bo vetrolov zgrajen, bo cerkev lahko stalno odprta; tudi turisti in mimoidoči bodo lahko pokukali vanjo. Pozimi pa bodo izgube toplote manjše.
Tudi na cerkveno uro, ki prezgodaj bije, sem se že skoraj navadil. Ampak včasih me kdo opomni, da tako pa res ne gre. Prvi korak je, da se usedeš z mojstrom, da pogledata, kaj bi se dalo narediti in za koliko, potem pa naprej. Ljudje vidijo, da se dela in prispevajo po svojih močeh. Kdor ima rad cerkev in župnijo, tudi da. Pa se nabere.
Kaj menite, da lahko spremenimo pri sebi, da bo svet boljši?
Ko sem bil še kaplan v Ribnici, so mladi naredili koledar z mojimi slikami in z napisom: »Na svetu smo zato, da bi lepšali življenje drug drugemu. Rad moraš imeti sebe in bližnjega. Veselimo se življenja, kajti življenje je lepo, lepo življenje pa je še lepše.«
G. župnik, hvala za pogovor. Želim vam, da bi še dolgo ohranili svoj pozitiven pogled na svet.
Avtor: Jože Starič
